Pišem za rodove naprej

Ekipa KIC TV – prve televizije za starejše je minuli teden v Škofji Loki predstavila dokumentarni film Sledi življenja Marije Gasser iz Železnikov. Film pripoveduje o njenem življenju in delu. Gasserjeva je upokojena profesorica razrednega pouka, raziskovalka zgodovine in kulturne dediščine na Selškem. Znana je kot neutrudna zbiralka pričevanj, publicistka ter avtorica prispevkov in knjig, v katerih ohranja spomin na ljudi, kraje in zgodbe Selške doline. »Pišem za rodove naprej, ne za svojo slavo,« je poudarila po ogledu izsekov filma, ki je sicer dolg dobri dve uri in četrt. Zasnovan je na pogovoru, ki ga je vodila Anica Kordež, za scenarij in režijo pa je poskrbel Janez Fabijan. Dejal je, da se ga je najbolj dotaknil velik pogum Gasserjeve, »da predstavi stvari, ki jih nismo vedeli in jih brez nje nikoli ne bi izvedeli«. Film so že predvajali na KIC TV, trajno pa je dostopen na kanalu YouTube.

Film se začne s spomini Gasserjeve na otroštvo, šolanje in poklicno kariero. Začela jo je kot vzgojiteljica v vrtcu v Škofji Loki, nadaljevala pa kot učiteljica razrednega pouka: sprva na šoli v Selcih in nato vrsto let na matični Osnovni šoli Železniki. Za šolstvo pravi, da je temelj družbe: »Vsaka oblast si želi imeti nadzor nad njim. Če šolstvo šepa, se to pozna celotni družbi.«

V nadaljevanju se film osredotoči na raziskovalno delo Marije Gasser. Prvo knjigo je izdala leta 2005: Življenje in delo Ivana Tuška, v kateri predstavlja pedagoga, vajevca, naravoslovca, pisatelja in prevajalca, rojenega v Martinj Vrhu. Leta 2015 je sledila knjiga Vasi pod Ratitovcem skozi čas, v kateri je opisala zgodovino in življenje na tem območju vse od 13. stoletja, od naselitve Tirolcev, dalje. Del knjige je namenila tudi težkemu povojnemu času, ko so iz podratitovških vasi izgnali veliko domačinov, nekateri pa so izginili in se niso nikoli vrnili, svojci pa še danes ne vedo za njihove grobove.

Lani, ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne, je izdala knjigo Tri desetke Selške doline, v kateri opisuje deset cerkva v Selški dolini, ki so bile med vojno ali po njej porušene, nato pa obnovljene.

V zadnji knjigi o Terčelju

V zadnji knjigi Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja Gasserjeva osvetljuje življenje in delo primorskega duhovnika, pisatelja, pesnika, publicista in vzgojitelja, ki so ga skupaj z župnikom iz Sorice Francem Krašno ubili januarja 1946 v Davči. Knjiga je izšla v začetku letošnjega leta, ob 80. obletnici njune smrti. Gasserjeva je raziskovala okoliščine njune tragične usode, in kot navaja v filmu, so ju prestregli »vosovci«, potem pa so zverinsko umorili domačini. Terčelja opiše kot izjemnega človeka in domoljuba, mojstra govorjene in zapisane besede, avtorja skoraj 130 enot in 150 bogoslužnih pesmi. Opozorila je, da nima ustreznega mesta med slovenskimi literati in pesniki, čeprav so njegove pesmi ene izmed najlepših v slovenskem bogoslužju, npr. Kristus je vstal, Glej, o Marija ... Razkrila je tudi, da jo je lani preminuli primorski duhovnik Bogdan Vidmar, vicepostulator v predpostopku za beatifikacijo Terčelja, prosil, naj na Terčelja ne pozabijo in naj poskrbijo za nadaljevanje postopka beatifikacije.

Gasserjeva je tudi soavtorica leta 2017 izdane knjige Kar tresla se je od lepote, ki zajema folklorne pripovedi iz Selške doline. Svoje prispevke objavlja tudi v reviji Zaveza in zborniku Selške doline Železne niti.

»Poskušam osvetliti dogodke, usode take, kot so, ne da bi koga obtoževala. Zanima me predvsem 20. stoletje, tudi prva svetovna vojna, čas med vojnama, dediščina, vse, kar vidim,« pravi Gasserjeva. V glavnem se dotika tem, o katerih se ni govorilo. Pričevalci so ji zaupali tudi dogodke, za katere je podvomila, da so se res zgodili, a kot je dejala, ji to pritrjujejo dokumenti, sploh tisti, ki jih je našla leta 2023. »Pogosto se s temi vsebinami podajam na odprto, bojno polje, kjer je polno preprek, polen privilegirane generacije, ki tega ne bo nikoli sprejela. Včasih ne vem, ali je to, kar delam, pogum ali norost.«

Razkrila je tudi, da je pred časom prejela e-sporočilo: »Ti, ki ljubiš grde zgodbe, a ti še jaz povem eno ...« Poudarila je, da ne ljubi grdih zgodb, pač pa zapiše resnične zgodbe. »Zadnja dela so res namenjena tudi vojnemu obdobju, vendar imam doma še trikrat toliko etnološke dediščine, a ne vem, ali jo bom uspela objaviti,« je dejala in dodala, da ima še veliko načrtov, če bo le zdrava.