Z ladjo navzgor po brzicah Nila

Kdo je bil Janez Kocijančič, mož podviga, ki sta ga avtorja razstave Alenka Pipan Mubi iz Gorenjskega muzeja in dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja, eden največjih poznavalcev slovenskih misijonarjev, popotnikov, trgovcev, raziskovalcev iz zgodovine, ki so jih njihove poti pred sto in več leti vodile v na druge celine v takrat slovenskemu človeku neznani svet, poimenovala Čudež na Nilu? Janez Kocijančič (1826–1853), ki se je posvetil duhovniškemu poklicu, je izhajal iz znane kamnoseške družine s Črnivca pri Brezjah. Bil je katoliški misijonar in nepogrešljivi sodelavec dr. Ignacija Knobleharja v srednjeafriškem katoliškem misijonu. A kako je iz rodne Gorenjske prispel v Afriko?

Izbran v Knobleharjevo ekipo

Oba muzeja že dlje časa sodelujeta pri raziskavah in načrtnem dokumentiranju stikov Gorenjcev z neevropskim svetom v obdobju med letoma 1800 in 1950. Eden izmed njih je tudi mladi duhovnik Janez (Nepomuk) Kocijančič, ki je bil sredi 19. stoletja povabljen v ekipo znanega misijonarja dr. Ignacija Knobleharja.

V muzejsko zgodbo nas je uvedel dr. Marko Frelih: »Naj poudarim širši kontekst celotne zgodbe, preden je Kocijančič napisal prošnjo za pridružitev Knobleharjevemu misijonu v Sudanu. Že pred njim je misijonar Friderik Baraga deloval v Severni Ameriki in na takratnem Kranjskem naredil veliko promocijo za katoliško misijonsko delo med tujimi ljudstvi. Knoblehar je bil leta 1849 poslan v Južni Sudan in je prvič prišel v stik z raznimi ljudstvi ob Belem Nilu, kar je bila tudi pomembna iztočnica za njegovo misijonsko poslanstvo. Ta ozemlja so bila nekoč tako imenovana nikogaršnja zemlja in avstrijska vlada, po drugi strani pa tudi katoliška cerkev sta videli priložnost priti do nekega večjega ozemlja, kjer bi lahko razširili misijonsko dejavnost. Tako se je leta 1850 sredi poletja vrnil v domovino in s seboj prinesel veliko zbirko nekaj čez dvesto predmetov, ki jih je širšemu občinstvu predstavil na prvi javni razstavi kot materialno kulturo afriških ljudstev.« Nekaj teh predmetov je na ogled tudi na tokratni razstavi.

Kot je še povedal sogovornik, je Knoblehar z razstavo naredil tudi promocijo za novačenje novih sodelavcev v misijonu, tako duhovnikov kot mož z obrtniškimi znanji. Tako se je prijavil tudi Kocijančič, bil povabljen v ekipo in septembra 1851 v Aleksandriji prvič stopil na afriška tla.

Z Jutranjo zvezdo po Nilu

Knoblehar je imel v svojem poslanstvu velikopotezne načrte, zato so v Kairu za potrebe misijona kupili lastno ladjo, tako imenovano dahabijo. Ladja je bila dolga štirideset metrov in široka sedem metrov ter je imela trup obložen s kovinskimi ploščami, ki naj bi poleg kvalitetne konstrukcije lahko prenesle plovbo po rečnemu toku navzgor, čez deroče brzice, tako imenovane katarakte. Ladjo so krstili z latinskim imenom Stella Matutina (Jutranja zvezda) in z njo zapluli proti jugu Egipta ter naprej v Sudan.

»Knoblehar je Kocijančiča štel za enega pomembnejših sodelavcev v misijonu. Predstavljajte si, da je vodja misijona kupil ladjo in jo še isti trenutek zaupal komaj 25-letnemu mladeniču iz Gorenjske, ki dotlej morda večje reke od Save še ni videl, kaj šele, da bi po njej upravljal ladjo,« je v razmislek pojasnila Alenka Pipan Mubi in dodala, da je bil Janez tudi obrtniško in ročno zelo spreten mož. Na ladji sta mu pomagala rojaka Anton Knavs in Oton Trabant in seveda preostala posadka, s katero se je podal v smrtno nevarno plovbo. Po več kot treh mesecih in tri tisoč kilometrih plovbe je ladja srečno prispela v Kartum v Sudanu. Ladja je od Kaira do Kartuma premagala skoraj 360 metrov nadmorske višine. Za ilustracijo: od Kranja do vrha Šmarjetne gore nad njim nas loči manj, le 258 metrov nadmorske višine. Opisi plovbe so bili kasneje objavljeni v misijonskem tisku in so tudi zanimiv vpogled v hidrološke značilnosti brzic Nila v tistem času. Podvig plovbe po Nilu navzgor je bil nedvomno čudež tistega časa.

Raziskovanje o Kocijančiču se nadaljuje

Kocijančič je bil kasneje v Kartumu zelo priljubljen, saj je bil za duhovnika neverjetno spreten pri različnih obrtniških delih, izvrstno pa je govoril tudi arabski jezik, kar mu je pomagalo pri vodenju misijona. Vodil je gradbena dela in tudi poučeval v misijonski šoli. Domačini so ga klicali Abuna Hanna, naš oče Janez. Umrl je zelo mlad, in sicer 25. novembra 1853 pri komaj 27 letih. Pokopali so ga na misijonskem vrtu.

Avtorja razstave sta podatke, ki temeljijo na pisnih in slikovnih virih, pridobivala v različnih ustanovah in zasebnih arhivih. »Leta 2025 smo začeli sistematično iskati in zbirati podatke. Kmalu se je pokazal presenetljiv seznam posameznikov, za katerimi se je ohranila pestra popotniška zapuščina, zlasti v besedi in sliki. Poleg dokumentiranja stanja na terenu je ključnega pomena povezovanje ustanov v širšem srednjeevropskem prostoru, vključno z deli Romunije, ki so zgodovinsko vezani na habsburško monarhijo.«

Kot je povedal dr. Marko Frelih, so tovrstne predstavitve zgodb z razstavami zelo pomembne tudi pri zbiranju nadaljnjega gradiva o preteklih slovenskih popotnikih v neevropske dežele, saj štejejo tudi informacije o njih, ki prihajajo iz lokalnega okolja. Ob tem je Alenka Pipan Mubi pozvala krajane Črnivca, tamkajšnjo župnijo v Mošnjah in tudi morebitne sorodnike (družina Kocijančič se še vedno ukvarja s kamnoseštvom) po deljenju kakršnih koli podatkov o Janezu Kocijančiču.

Razstava Čudež na Nilu bo v Galeriji Prešernove hiše na ogled še vse do 14. junija.