Imam revmo, a revma nima mene

Zametki sedanjega Društva revmatikov Slovenije segajo v leto 1983, društvo se je po skromnih začetkih razvilo v nacionalno reprezentativno invalidsko organizacijo, ki zastopa interese in potrebe revmatikov. Že ob ustanovitvi društva se je porodila zamisel, da bi zaradi lažjega delovanja ustanovili podružnice po vseh slovenskih regijah, leta 1986 smo jo dobili tudi v Kranju za vse gorenjske občine. Njen prvi vodja je bil Albert Murn, ki je bil tudi eden izmed pobudnikov za ustanovitev društva in podružnic in je imel polno zamisli, kako informirati člane o bolezni in jim čim bolj olajšati življenje. Naslednja, prav tako prizadevna dolgoletna vodja podružnice, je bila Ana Ribič, zdaj pa jo že šest let vodi Sanja Klemenčič. »Članov imamo med sto in 110, to število se malo spreminja, predvsem pa si želimo tudi novih članov. Pisarno v Kranju smo sicer zaradi visokih stroškov že pred časom zaprli, delujemo od doma, a se vedno poskušamo odzvati in nuditi vse potrebne informacije,« je povedala Klemenčičeva.

Velik pomen gibanja

V OŠ Jakoba Aljaža Kranj imajo enkrat na teden strokovno vodeno telovadbo in plavanje. Člani, ki jim ta termin ne ustreza, imajo enkrat na teden možnost vodene vadbe in plavanja v Termah Snovik. Organizirano imajo tudi vadbo prek Zooma za tiste člane, ki jim domače okolje zaradi različnih razlogov bolj ustreza. »Vsako leto organiziramo približno pet seminarjev ob koncih tedna (v Banovcih, Olimju, na Ptuju, morju), kjer udeleženci dobijo informacije o bolezni, življenju z boleznijo, njenem vplivu na duševnost. Poseben seminar organiziramo za otroke in mladostnike z revmatskimi obolenji. Predavajo nam zdravniki specialisti, fizioterapevti, psihologi, farmacevti  ..., kar je zelo koristno tudi za nove člane, ker dobijo res strokovne informacije, si izmenjajo izkušnje npr. glede uporabe bioloških zdravil,« je povzela vodja podružnice. Ob tem je poudarila tudi pomen gibanja. »Zelo pomembno je, da bolniki ohranjajo močne mišice, da te opravljajo svoje naloge za pomoč sklepom.« Nekajkrat na leto organizirajo pohode, ki jih je uvedel že pokojni Albert Murn.

Organizirajo novoletno družinsko srečanje, enkrat na leto se odpeljejo na celodnevni izlet, ki ga povežejo s kulturo, pohodništvom ali plavanjem in kdaj dopolnijo s predavanjem.

Z bolečino se moraš naučiti živeti

Združujejo revmatike, to je osebe z diagnozo vnetne revmatske bolezni (revmatoidni artritis, spondiloartritis, juvenilni idiopatski artritis, lupus, sistemske vezivnotkivne bolezni ...). »Zelo pomaga, če striktno jemlješ zdravila, a se žal bolečinam ne da povsem izogniti. Z njimi se moraš naučiti živeti. Zelo pogoste so okužbe, tudi vnetja so zelo velik problem pri teh avtoimunskih boleznih,« je pojasnila Sanja Klemenčič, ki so ji v zgodnjih dvajsetih letih diagnosticirali lupus. Opozorila pa je na zelo dolge čakalne vrste. »Najtežje je, ko te nekdo z bolečinami, s sumom na revmo vpraša, kako naj pride do zdravnika revmatologa. Takrat ostaneš brez besed.«

Štiridesetletnico gorenjske podružnice so praznovali v Brunarici na Kokrici pri Kranju s kulturnim programom in predavanjem fizioterapevta iz Centra za krepitev zdravja Kranj. Priznanja so podelili najstarejšemu članu, 92-letnemu Pavlu Prestorju, ki še vedno telovadi, se udeležuje pohodov in srečanj, ter Bogomirju Selku, Mariji Martinjak in Ani Ribič, ki so člani podružnice od njene ustanovitve dalje. Poleg njih še Francki Vencelj, ki je članica Društva revmatikov Slovenije od leta 1983. Zahvalo pa je prejel Miro Ribič, ki je ženo Ano, ko je še vodila podružnico, na dejavnosti redno vozil z avtom iz Tržiča v Kranj ter tudi po vsej Gorenjski na obiske ostarelih, težje gibljivih članov in žrtvoval veliko svojega prostega časa.