Postavili kip Rudija Poljanška

Srednja vas pri Kamniku – S harmoniko in nasmehom, točno tak, kot je bil on sam in kot se ga spominjajo mnogi, je tudi kip Rudija Poljanška, ki so ga postavili v njegovi domači Srednji vasi. Velika množica se je zbrala ob tem pomembnem dogodku, na katerem so se večkrat spomnili, kako ustvarjalen in povezovalen je bil Rudi Poljanšek kot glasbenik in kako ljudski, topel, družaben, veder je bil kot človek, kako rad je imel svojo Tuhinjsko dolino.

Železni kip Rudija Poljanška je izdelal kamniški likovnik, kipar, slikar, grafik, fotograf Alojz Burja. Iz delavnice v Volčjem Potoku so ga v Srednjo vas pripeljali s kočijo, ob zvokih harmonike. Za številne domačine, sorodnike in prijatelje njegove glasbe je bil to izjemno čustven dogodek, kot tudi glasbeni repertoar na dogodku, kjer je imela glavno besedo Rudijeva glasba. Med drugim so nastopili Ansambel bratov Poljanšek, ki ga sedaj vodi Danilo Poljanšek, Mladi Poljanški (kjer igra Rudijev sin Sandi) in Ansambel Štos (kjer igra njegov vnuk Urh).

Povezovalec programa Tone Ftičar je zbrane spomnil na prehojeno pot Rudija Poljanška, vse od tistih začetkov, ko sta si z bratom Danilom doma pulila iz rok češko harmoniko, kirzst jo je »za lon« dobil njun oče krojač. Bila sta tako vztrajna, da sta harmoniko zdelala do te mere, da jo je oče vrgel v peč. A hitro sta s počitniškim delom prišla do nove frajtonarice, se učila po posluhu in ubirala vedno zahtevnejše viže. Pridružil se je še tretji brat, Miro, in nastal je Ansambel bratov Poljanšek, ki se je z leti člansko dopolnjeval in spreminjal ter postal sinonim za pristno domačo glasbo. Njegova gonilna sila je bil Rudi Poljanšek v vlogi harmonikarja, avtorja, aranžerja. »Ko je začutil besedilo, je skladbo čudovito uglasbil. Ustvarjal je z dušo in srcem. Bil je pristni godec, navdih je črpal iz ljudskosti,« ga je na slovesnosti opisal Franci Smrekar iz Društva pesnikov slovenske glasbe. Zapustil je dediščino več kot tridesetih uspešnic za ansambel in mnogih drugih skladb za druge zasedbe. Nekatere njegove melodije so danes že skoraj ponarodele in del ene krasi tudi spominsko ploščo pod kipom, ki stoji na javnosti dostopnem kraju, ob glavni cesti, ki pelje skozi dolino. Takole piše: »Kot biser si lepa, Tuhinjska dolina, kjer Kavran prot' Kamniku ti je mejak. Zgoraj Črnivec, Kostavska planina, kjer sončece vzhaja, je strmi Kozjak.«