Kamniški dijaki so pred kratkim dosegli izjemen uspeh. Z dijaškim podjetjem, ki so ga ustvarjali od septembra, so postali nacionalni prvaki med mladimi podjetniki Slovenije. Čudovito jih je opazovati, kako se veselijo in kako s ponosom dajejo svoje prve izjave za medije. A tisto, kar je še bolj čudovito, je njihov odnos s tremi mentorji, ki so jih od prve ideje do končnega izdelka spremljali, podpirali in bodrili.
Pa nimajo vsi mladi take sreče, človeški odnos, občutek slišanosti danes nista več samoumevna. Pred kratkim so v javnost prišli podatki podjetja Ipsos BVA, ki je v Franciji, Nemčiji, na Švedskem in Irskem z otroki in mladostniki, starimi od 11 do 25 let, naredilo anketo, ki je dala žalostne rezultate. Anketirali so jih 3800 in slabih 30 odstotkov med njimi jih kaže anksiozne motnje. In še bolj žalostno – kar polovica med njimi svoje duševne stiske zaupa umetni inteligenci. Da umetna inteligenca lahko ponudi informacije, tudi podporo, vendar ne sme nadomestiti strokovne oskrbe in človeških odnosov, je ob tem za Reuters komentiral psiholog Ludwig Frank Föyen.
Veliko je mladih, ki nimajo možnosti za strokovno oskrbo, in veliko je tudi takih, ki v produktivno naravnani družbi, ko vsem primanjkuje časa in ko se vrednote vse bolj izgubljajo, nimajo možnosti kakovostnega človeškega stika. Tudi zato bežijo v digitalne svetove, to je njihov klic na pomoč. Nekaterim niti ni treba bežati, pač pa jim je ekran že v rosni mladosti serviran na mizo, ob rob krožnika z govejo juho. Če je sprejemljivo dvoletnika obvladati z ekranom, ni pošteno, da ga deset let kasneje kritiziramo, da je nespoštljiv, len in razvajen, ker je prilepljen na ekran.
V začetku tedna je v državnem zboru 115 mladih parlamentarcev na 36. otroškem parlamentu razpravljalo o šolskem sistemu, a njihovo glavno sporočilo bi morali preslikati tudi drugam. Mladi si želijo boljše odnose, ki bodo prispevali tudi k boljšemu okolju. Med drugim si želijo več spoštovanja med učitelji ter učenci. »Mlade je treba poslušati in spodbujati v pravo smer, za stvari, ki jih zanimajo. Potem na vse drugo pozabijo, tudi na svoje telefone. Mladino je treba prepoznati, njihove potrebe, njihov način razmišljanja,« je na vprašanje, kakšen je njegov odnos z dijaki, odgovoril Žan Potočnik, eden izmed mentorjev kamniških dijakov. Teja Breznik, njegova kolegica, prav tako mentorica pri projektu, pa je dodala, da je pomembna tudi opora. »Da se mladi ob tebi počutijo varni, da vedo, da se lahko zanesejo nate, da dobijo občutek, da jih pripravljaš za življenje in na življenje.«
In ko se vse to poklopi, potem dobijo krila in lahko letijo; kot – se zdi – so od ponosa te dni visoko nad oblaki kamniški dijaki. Oh, ta mladina! Krasni so. In lahko premikajo gore. Če jih le kdo sliši.