Ogrlica krogel in koncertov

Aelita Kovač iz Smokuča je dijakinja tretjega letnika biotehniške gimnazije v Naklem. Tudi pridnost v šoli je eden od razlogov, da je lahko do svojega 17 leta obiskala že več kot štirideset koncertov svetovno znanih zvezd. Z družino nizajo potovanja po evropskih krajih, vse več pa je tudi snežnih krogel, ki jih zbira. Zdaj je njihovo število že postalo trimestno. Aeliti, ki je ime dobila po Tolstojevem znanstvenofantastičnem romanu, ki ga obožuje njena mama Tinkara, ob avgustovskem obisku v Smokuču prinesem snežno kroglo z Nockalmstrasse. »Se hecate? Ravno prihodnji teden gremo tja …« mi oznani, saj se je bližala še ena od vedno razgibanih odprav družine Zupan-Kovač. »No, odlično, pa vam je ne bo treba iskati,« ji odvrnem in se spomnim, kako se mi je pred leti zdelo zabavno, da nekdo zbira snežne krogle, zdaj se jih je pa tudi meni nabralo že več kot petdeset.

Kaj je bilo prej ...

... koncerti ali snežne krogle, jo vprašam … »Običajno je tako, da imamo najprej v mislih koncert,« razloži Aelita. »Iz tega potem naredimo še potovanje. Morda je včasih več koncertov, da se povežejo med sabo. Gremo recimo v Italijo na koncert in dopust, nazaj grede obiščemo še enega, potem pa kupimo vedno tudi kroglo.« Aelitina koncertna pot se je začela zelo zgodaj, ko sta ji oče Matjaž in mama Tinkara začela predajati ljubezen do dobre glasbe. »Prvi koncert – mislim, da je bila Siddharta, ko sem bila stara kakih pet let. Ne spomnim se čisto točno, ampak je bilo za noč čarovnic. Ali pa Romana Krajnčan – eden od teh dveh je bil prvi.« Starši so ji že v zgodnjem otroštvu približali rokovske klasike, med katerimi ji je še posebno ostala v spominu Stairway to heaven zasedbe Led Zeppelin. »To je bil prvi komad, ki sem ga oboževala. Prav spomnim se, kako smo bili v dnevni sobi in sem čakala tisti vrhunec na koncu pesmi.« Zadnja leta vsako leto obišče več koncertov. »Lahko rečem, da je to tudi nagrada, ker sem v šoli kar pridna. Tisti moj prvi res pravi, veliki koncert so bili Måneskin v Budimpešti,« se spominja majskega večera 2022. »Od takrat do danes sem bila na okoli štiridesetih koncertih.«

Preplet glasbenih svetov

Na koncerte se vedno odpravijo družinsko, pri čemer se starši prilagodijo tudi njenemu glasbenemu okusu. Nad koncertom skupine Papa Roach v Opatiji so bili navdušeni vsi, čeprav starši niso bili oboževalci skupine. »Mislim, da je to najboljši koncert, na katerem smo bili. Občinstvo je bilo super, prizorišče je bilo res dobro in skupina je bila izjemna. Ati in mami sta sicer obiskala že kakih 140 koncertov, ampak ko sta videla, kakšen žur je bil, sta bila na koncu zelo vesela, da smo šli.« Na potovanjih po Evropi opaža razlike v vzdušju. »Depeche Mode v Zagrebu so bili super, energija je bila odlična, kako plešejo na odru. Nickelback so mi bili tudi zelo všeč, čeprav je bilo prizorišče na Dunaju malo komično. Avstrijci ne stojijo veliko na koncertih, zato smo mi vzeli sedišča zadaj in potem stali, saj ne moreš sedeti na rok koncertu, jasno! Avstrijci pa so sedeli in gledali – no, pri zadnjih dveh komadih so le vstali. Na koncertu skupine Limp Bizkit v Bologni so vsi stali in to je zares super doživeti.« Med nepozabne spomine šteje še koncerte Duran Duran in Robbieja Williamsa, in pred kratkim tudi Mobya v Pulju ter Metallico v Bologni. »Guns N' Roses v Budimpešti so imeli sicer malo težav z zvokom, ampak ljudje so bili vseeno navdušeni. Bili smo pa na istem prizorišču v Budimpešti že enkrat prej na Coldplay.« Družinski koledar koncertov ostaja poln tudi za naprej. »Zelo se veselim skupine Evanescence v Bologni, najbolj pa seveda skupine Placebo na Dunaju. Potem imamo še Bryana Adamsa v Ljubljani ter Big Foot Mamo in Siddharto.« Ob tem Aelita priznava, da med vrstniki redko najde sogovornike s tako strastjo do te vrste glasbe. »Ne poznam veliko ljudi svojih let, ki bi dobro poznali metal, rok in vse te pesmi. Večinoma poznajo le tisto, kar se vrti po radiu, in ne zbirajo plošč ali zgoščenk.«

Iščejo lične krogle

Poleg majice, ki jo Aelita kupi skoraj na vsakem koncertu, pa domov prinesejo še prav poseben spomin – snežno kroglo. Iskanje teh se je začelo že v Aelitinem otroštvu na družinskih izletih z babico in dedkom. »Prva krogla, ki sem jo dobila, ko sem bila še zelo majhna, je iz Praterja na Dunaju, s Sissi.« Zbirka je iz otroške navdušenosti nad snežnimi kroglami prerasla v pravo zbirateljsko strast. »Zdaj jo kupimo v vsaki državi, kjer smo.« Danes njihova zbirka šteje že več kot sto krogel. »Včeraj sem jih preštela – sto ena.« Iskanje prave krogle na potovanjih pogosto zahteva precej truda in potrpežljivosti. »Recimo na Tenerifu nismo našli lepe. Preprosto gledano je sicer tako, da iščeš kroglo za spomin, ampak po drugi strani hočeš tudi, da je malo lepša. Na koncu smo izbrali eno tako zanimivo, ki nima tradicionalne vode ter v njej figurice, ampak ima pesek.« Na Islandiji so jo iskali po trgovinicah s spominki vse do zadnjega dne, v Reykjaviku, dokler jim le ni uspelo. Najlepša med vsemi pa ostaja tista iz Danske. »Majhna je, pa veliko stvari ima notri – tisto morsko deklico pa zastavo in vse ...«

Krogle kot (o)pomniki

Čeprav krogle zahtevajo svoje mesto in brisanje prahu, Aelita odločno zavrača misel, da bi jih kdaj pospravili v škatle. »Radi jih gledamo ... Meni se ne bi zdelo fer do nas, ker smo toliko truda vložili v iskanje krogel, pa tudi spomini bi se po eni strani kar izgubili ...« Krogle, ki jih družini ob vrnitvi s potovanj podarijo drugi, pa imajo zanjo še poseben, skoraj vizionarski pomen. »Krogel, ki nam jih prinesejo prijatelji, ne vidimo samo kot 'eno novo kroglo na polici'. Zdijo se nam kot opomnik, kam še moramo iti, da je tam še ena dobra lokacija, da bi tja še radi šli …« najin pogovor sklene Aelita, za katero sem prepričana, da bo svojo zbirko koncertov, potovanj in snežnih krogel še bogato nadgradila. Morda tudi s podvojeno z Nockalmstrasse.