Obletnica ustanovitve novih škofij

Te dni se v Katoliški cerkvi na Slovenskem končuje praznovanje 20. obletnice ustanovitve novih škofij. Sedmega aprila leta 2006 je takratni papež Benedikt XVI. že delujočim škofijam v Ljubljani, ki je imela položaj nadškofije, v Mariboru in Kopru dodal še tri nove: v Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Mariborska škofija je bila povišana v nadškofijo, saj sta na njenem območju začeli delovati dve novi škofiji: v Celju in Murski Soboti. Ustanovitev novih škofij naj bi dala Katoliški cerkvi na Slovenskem novo dinamiko in oznanjevanje Božje besede še bolj približala ljudem. Ljubljanskemu nadškofu, pokojnemu Alojzu Uranu, mariborskemu nadškofu Francu Krambergerju in pokojnemu koprskemu škofu Metodu Pirihu so se pridružili trije novi škofi: v Celju dr. Anton Stres, v Murski Soboti dr. Marjan Turnšek in v Novem mestu Andrej Glavan. Po dvajsetih letih so na nadškofovskih oziroma škofovskih dolžnostih novi ljudje: v Ljubljani nadškof metropolit Stanislav Zore, v Mariboru nadškof Alojz Cvikl, v Celju škof dr. Maksimilijan Matjaž, v Murski Soboti dr. Janez Kozinc, v Kopru dr. Peter Štumpf, ki je bil pred tem škof v Murski Soboti, in v Novem mestu dr. Andrej Saje, ki je tudi predsednik Slovenske škofovske konference. Med slovenskimi nadškofijami oziroma škofijami je največja ljubljanska z 233 župnijami in 750.000 prebivalci. Mariborska nadškofija ima 144 župnij, v katerih živi okrog 422.000 ljudi. Koprska škofija obsega 216 župnij z okrog 258.000 prebivalci, celjska 111 župnij z okrog 280.000 ljudmi in novomeška 74 župnij, v katerih živi 159.000 ljudi. Najmanjša je murskosoboška škofija s 36 župnijami in z okrog 120.000 prebivalci.

Svetnik brez cerkve

Med vsemi svetniki, ki godujejo v prihodnjih dneh, mi je najbolj pri srcu današnji: spokornik sveti Aleš, domnevno rojen v 4. stoletju v bogati rimski družini z imenom Aleksij. Zavrgel je udobno življenje in zakon ter odšel v svet in dolgo živel med berači v mestu Edesa v Mezopotamiji. Ko se je po 17 letih vrnil v Rim, ga nihče ni prepoznal. Reven in zaničevan je živel na pogradu pod stopnicami. Kdo je v resnici bil, so spoznali šele po njegovi smrti.

»Aleš pod štengami«, kot so ga imenovali, je zaradi svoje skromnosti in trpljenja prevzel tudi preprostega slovenskega človeka. Prav zanimivo pa je, da mu na Slovenskem ni posvečena nobena od cerkva, mnogi pa so bili in so še krščeni z njegovim imenom. Ima pa več slik in oltarjev po naših cerkvah. Najbolj znana je njegova freska v cerkvi svetega Primoža nad Kamnikom, ki je nastala le ta 1504. Marsikje je zavetnik pred potresom in priprošnjik za dobro letino ajde, k njemu pa se priporočajo tudi berači, romarji in izdelovalci pasov. Še posebno v Šaleški in Savinjski dolini pa so nekdaj verovali, da je sveti Aleš patron groma in strele. Zato na njegov godovni dan zaradi nevarnosti nenadnega udara strele niso zlagali žitnih snopov na vozove in v kozolce.