Leto 2026 je tudi Kopačevo

Leta 2026 mineva dvajset let od smrti arhitekta in humanista Vlasta Kopača (1913–2006). Ob tej obletnici smo se povezali muzeji, javne ustanove in posamezniki, ki hranimo njegovo zapuščino. Skozi vse leto bomo z različnimi dogodki predstavljali številna področja njegovega delovanja ter osvetljevali njegov pomen za slovenski prostor, kulturno krajino in skupni spomin. Središče Kopačevega zanimanja je bil prostor, ki ga je razumel celostno – kot preplet arhitekture, krajine, zgodovine in človekove izkušnje. Do njega je pristopal z globokim spoštovanjem in odgovornostjo. Posebno mesto v njegovem delu imajo skrb za dediščino, ohranjanje spomina in projekti, ki tudi danes spodbujajo razmislek o preteklosti in prihodnosti.« Navedene besede preberemo v zloženki in na spletni strani Medobčinskega muzeja Kamnik. V nadaljevanju je naštetih kar skoraj 30 dogodkov, ki se bodo zvrstili v letu 2026 Vlastu Kopaču na čast. V imenu prirediteljev vas tudi v Gorenjskem glasu vabimo, da se teh dogodkov udeležite.

Vlasto Kopač (1913–2006)

Vsak človek ima ime in priimek, navadno sta to dve besedi, tisto, kar je v življenju največ počel, pa je mogoče pri večini ljudi opredeliti z eno samo. Nekdo je (bil), denimo, predvsem arhitekt in grafik in kot tak morda še direktor zavoda za spomeniško varstvo. Spet drugi se nam je najbolj vpisal v spomin kot planinec, alpinist in gorski reševalec. Nekoga je najbolj zaznamovalo to, da je dejavno pripadal t. i. levi politični opredelitvi, bil že 1936 zaradi »komunistične propagande« obsojen na štiri mesece zapora, 1938 sprejet v KPS, vsa leta med drugo svetovno vojno služil narodnoosvobodilnemu gibanju, oktobra 1943 ga je aretirala domobranska policija, januarja 1944 je bil poslan v Dachau, ga preživel, bil oktobra 1947 zaradi suma, da je v taborišču sodeloval z gestapom, aretiran in avgusta 1948 na dachauskih procesih obsojen na smrt, »pomiloščen« na dvajset let »odvzema prostosti s prisilnim delom«, aprila 1952 »pogojno izpuščen«, 1971 pravosodno in 1986 še politično rehabilitiran … Vlasto Kopač, ki se je rodil 3. junija 1913 v Novi vasi (Žiri) in v svojem 93. letu umrl 27. aprila 2006 v Ljubljani, je bil vse to in še marsikaj v eni osebi.

Bil je človek 20. stoletja. Tega je sicer preživel za dobrih pet let, a zaznamovalo ga je predvsem tisto, kar je doživel sredi njega. Njegov oče, morda po krivem spregledani akademski slikar Franjo Kopač, se je po študiju na praški akademiji z mlado ženo, Pražanko Boženo, vrnil v rodne Žiri in tu se jima je rodil sin Vlastimil. Oče je moral že v začetku prve svetovne vojne na fronto, iz ruskega ujetništva se je vrnil šele po njenem koncu. Z njim je mladi Vlasto živel v mestih, kjer je oče služboval kot gimnazijski profesor, v Kruševcu, Kranju in Splitu. V Ljubljano je prišel pozno jeseni 1934, ko je bila Plečnikova risalnica že polna, a profesor ga je kljub temu sprejel. Postal je njegov najboljši risar, on je bil tisti, ki je v letih 1938–1940 po njegovih zamislih v dveh letih trdega dela zrisal Vrt mrtvih, pozneje imenovan Žale. In tu je od 5. maja tudi njegov novi in zadnji dom. Ko so jih obnavljali, Žale in druge mojstrove zgradbe, je kot angel varuh bdel nad verodostojnostjo prenove. V letih 1963–1969 je bil ravnatelj medobčinskega Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, takrat je udejanjil svoj največji lastni arhitekturni podvig: rešil je Veliko planino.

Že kot študent je izdeloval grafike z narodnoobrambno vsebino. Razglednico iz leta 1938 (Slovenci, družimo in branimo se!), ki je izšla po zasedbi Avstrije in kaže Hitlerja in Mussolinija, kako vsak s svoje strani, čez Karavanke in z rapalske meje kot oboroženi pošasti segata po slovenski zemlji, poznajo mnogi, a le malokdo ve, kdo je njen avtor. V začetku vojne je delal v ilegalni tehniki KPS. V Dachauu je skrivaj narisal cel ciklus prizorov iz taboriščnega življenja, ki so se ohranili in postali izjemni dokument trpljenja. V slovenskih dachauskih zaporih pa mu niti risati ni bilo mogoče. Iz osebnih stisk in zlasti iz obeh dachauskih muk se je vzpenjal v svet, ki ga je pozdravil – v gore. Že pred vojno je kot alpinist sodeloval v akademski skupini SPD, leta 1945 je bil izbran za prvega predsednika predhodnice Planinske zveze Slovenije (Odbora za planinstvo in alpinistiko pri Fizkulturni zvezi Slovenije), vendar se to v njeni zgodovini dolgo ni navajalo, ni bilo primerno. Planinska zveza Slovenije se mu je oddolžila tako, da ga je pred leti izvolila za častnega predsednika.

Posebno zadoščenje je dočakal tik pred koncem stoletja, leta 1999, ko je predsednik republike Milan Kučan njegovega dachauskega sotrpina in prijatelja Igorja Torkarja in njega odlikoval z zlatim častnim znakom svobode. Torkarja za »zvestobo slovenstvu«, Kopača »za zasluge pri ohranjanju in vrednotenju kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega napravil za Slovenijo«. Lepo. Najlepše pa je v njegovem življenju to, da ga ni uspelo zlomiti. Padel je pod največja totalitarizma stoletja, se izpod obeh pobral in ostal zvest sebi in svojemu prepričanju, svojim najbližjim, slovenski dediščini in slovenskim planinam.

(Ta spominski zapis sem napisal na povabilo urednika dnevnika Delo in je bil objavljen v soboto, 6. maja 2006, dan po pogrebu.)

Srečanje in sodelovanje s Plečnikom

Vlasto Kopač je bil študent in sodelavec arhitekta Jožeta Plečnika. Kako je prišel v njegov seminar? »Ko sem se zglasil na tehniki pri profesorju Plečniku, je bila že pozna jesen (1934) in zasedba v njegovi risalnici je bila popolna. V njej je risalo okoli 18 študentov vseh letnikov in profesor mi je svetoval, naj grem k sosedu Vurniku, tam se bo še našel prostor zame. Vendar se nisem dal odgnati, ker sem želel prav k Plečniku. Opazil sem, da pri enem od risalničnih oken ni mize. Snažilka je skozi to okno stepala prašne krpe. Pa sem dejal profesorju, da bi morda lahko čez tisto vrzel med mizama pri oknu položil risalno desko in risal. Zdelo se mi je, da se je mojster namuznil, ko mi je dejal: 'Bom vprašal našo Ano, če se da kaj narediti. Oglasite se spet jutri.' Tako se je začelo moje šolanje pri Plečniku. Vsako popoldne sem po opravljenem delu prislonil svojo risalno desko k steni, da je bilo okno za Ano in njeno odpraševanje prosto. Profesor je gojil do svojih učencev človeški odnos, vendar zmeraj z distanco med učiteljem in učencem. Tistim, ki so se pri delu za risalno mizo že disciplinirali in si pridobili nujno potrebno vztrajnost ali, kot je dejal, 'Sitzleder', se je bolj posvečal in je z njimi več delal. Moj oče je želel, da postanem slikar, kot je bil sam. Ker sem se odločil za arhitekturo, je menil, naj se med študijem preživljam sam, kot se je moral on. Prvo leto sem kot bruc dobival od doma vsak mesec bankovec za sto dinarjev, pozneje nič več. Risal sem vinjete za Grudo, programe za študente, nekaj sem zaslužil pri profesorju in se prva študijska leta preživljal sam. Dokler me ni poleti 1938 Plečnik vprašal, kam bom šel ob počitnicah. Ko sem mu odgovoril, da domov v Split, je dejal: 'Oh, škoda!' – 'Zakaj, gospod profesor?' – 'Mislil sem, da bi nekaj lepega skupaj naredila.' – 'Prav, bom pa ostal v Ljubljani.' Na kar je pripomnil, da bo delo dolgotrajno in zahtevno in da ne bo nobenega dopusta, niti počitnic. Jaz sem na takšne pogoje pristal in začelo se je projektiranje Žal, ki je trajalo tja do njihovega odprtja, julija 1940, in še naprej, do prihoda italijanske okupatorske vojske v Ljubljano, ko sem z delom pri Plečniku prenehal. Italijanska vojska je zasedla staro tehniko na Aškerčevi cesti, profesor se je umaknil v svojo hišo v Trnovem, jaz pa sem se vključil v organizirani odpor proti okupatorju. V letih, ko sem sodeloval pri projektiranju Vrta mrtvih, pozneje imenovanega Žale, sem prejemal od mestne občine Ljubljana tedenski honorar, ki je zadoščal za vse moje potrebe. V soboto popoldne sem se odpeljal s kolesom v Kamniške Alpe na potepanje po stezah in brezpotjih in na plezanje. V nedeljo zvečer sem se vrnil v Ljubljano in se v ponedeljek zjutraj z razbolelimi mišicami spet usedel za mizo k natančnemu risarskemu delu. V Kamniških Alpah sem se seznanil s tamošnjo plezalsko druščino in se kmalu vključil vanjo. Prvenstvene zimske smeri sem plezal v glavnem z Borisom Režkom, Karlom Tarterjem in Darom Dolarjem, v Durmitorju s Cenetom Malovrhom, poletna ponavljanja pa s sošolcem Benom Anderwaldom in drugimi plezalci. Med Plečnikovimi učenci je bila skoraj polovica levičarjev in tudi nekaj organiziranih komunistov. Profesor je nekoč omenil, da se že po risbi pozna, kdo je komunist. Nazorsko sem se usmeril v levo že v splitski realki, še bolj pa med služenjem vojaščine v Tuzli. Okoli sebe sem videl dosti gorja in revščine, trpljenja, krivic in menil sem, da bi se dalo marsikaj spremeniti in izboljšati, da bi bilo življenje ljudem lažje in svetlejše, človeška družba pa urejena pravičneje. Na univerzi sem postal član akademskega društva Triglav in komunist. Poleti 1936 sem bil obsojen na štiri mesece zapora 'zaradi komunistične propagande'. Ko sem prišel iz zapora, sem pred domom visokošolk v Gradišču srečal profesorja Plečnika. Dejal je: 'Povejte no, kaj ste naredili, da so Vas zaprli?' Povedal sem mu, da sem na Storžiču na neki tram narisal srp in kladivo. Zasmejal se je: 'A nič drugega?' – 'Nič.' Segel je v žep, mi dal stotaka in vprašal: 'Saj boste jutri spet prišli na delo?' Tako sem tudi storil – in nisem odšel v Španijo, borit se proti fašizmu, kakor sem pred tem nameraval. Ukvarjal sem se tudi z grafiko in po Hitlerjevi zasedbi Avstrije, poleti 1938 narisal dve razglednici, ki sta kmalu postali zelo popularni. Prva z geslom: 'Slovenci, združimo in branimo se!', druga s kljukastim križem in pripisom: 'V tem znamenju boš zasužnjen!'«

Kopačev dvojni dachauski pasijon

Letos smo bili priča novi uprizoritvi Škofjeloškega pasijona. Vlasto Kopač pa je v svojem življenju pretrpel dachauski pasijon, in to kar dvojnega. Prvega v nemškem taborišču Dachau, drugega pa po vojni v domovini, na dachauskih procesih. Že 20. oktobra 1943 ga je po nemškem nalogu aretirala domobranska politična policija in ga skupaj s številnimi drugimi sodelavci NOB poslala v Dachau. Drugič pa so ga 3. oktobra 1947 ob enih ponoči aretirali oznovci, ga poslali na dachauske procese, na katerih je bil najprej obsojen na smrt, pozneje na dolg zapor, iz katerega je prišel 12. aprila 1952. V najinem dolgem pogovoru o njegovih dachauskih mukah sem ga vprašal, ali je bil tistega dne, ko je prišel iz komunističnega zapora, sam v sebi še komunist. In mi je odgovoril: »Svojega svetovnega nazora zaradi maltretiranja med zasliševanjem ter krivične obsodbe in zapora nisem spremenil. Kam pa bi prišli, če bi zaradi izrojene varnostne službe in fobije njenih gospodarjev pred tujimi agenti kar zavrgli svoj svetovni nazor in prepričanje, da je mogoče naše življenje in družbeni sistem spremeniti na bolje?!« Je svojim mučiteljem na dachauskih procesih odpustil? Leta 1995 je na to vprašanje odgovoril takole: »Ne gojim več nobenega sovraštva do tistih, ki so meni in moji družini prizadeli mnogo trpljenja in gorja; ni jih več, skoraj vsi so že na tak ali drugačen način za zmeraj odšli. Za tiste, ki so vedeli, da nismo krivi, pa so nas vseeno 'obdelovali' in obsodili na zrežiranih procesih ter si na tak nečloveški način gradili kariero, ni odpuščanja. Zanje je kvečjemu prezir.' Vprašal sem ga tudi, kako je bilo potem, ko je pri nekdanjih tovariših zapadel v nemilost, z njegovimi službami. »Aprila 1952 so me izpustili iz Centralnih zaporov ob Ljubljanici. Bil sem brez državljanskih pravic, brez volilne pravice in premoženja, naslednja štiri leta pa tudi brez službe. Risal sem avtomobilske in turistične zemljevide. Med potepanji po gorah in s plezarijo sem počasi prihajal k sebi in se otresal občutnih škodljivih posledic zasliševanja pod elektrošoki v kleteh Centralnih zaporov pozimi 1947/1948. Leta 1956 sem kot arhitekt dobil honorarno službo v referatu za varstvo kulturnih spomenikov Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana. Čez nekaj let sem postal direktor Medobčinskega zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana, kjer sem leta 1969 dočakal upokojitev. V tistih letih je ta zavod s sredstvi 14 občin (katerih ozemlje je pokrival) in s sredstvi Komiteja za kulturo SRS zavaroval pred nadaljnjim propadanjem precej kulturnih spomenikov. Med njimi požgane in porušene gradove Hmeljnik, Stari grad, Žužemberk, Turjak, uredil Bogenšperk, zavaroval ruševine Kostela, Fridrihštajna, saniral več umetnostno in zgodovinsko pomembnih cerkva, kmečkih domačij, meščanskih hiš, urbanističnih ter etnografskih kompleksov in spomenikov. Med ureditvenimi načrti z varovalnim načrtom za dolino Krke, Zaplane in Baze 20 je tudi ureditveni načrt za Veliko planino – z osnutki novih počitniških zaselkov. Tu sem se pri projektiranju počitniških koč naslonil na prastaro arhitekturo značilnih velikoplaninskih pastirskih bajt.«

Kopačeve povezave z Gorenjsko

Vlasto Kopač je večino svojega življenja preživel v Ljubljani. Stkal pa je kar nekaj vezi, ki so ga povezale z Gorenjsko in Gorenjci. Prva je bila seveda ta, da se je rodil v Žireh in tu preživel prvih šest let. Sredi šestdesetih je od sorodnikov odkupil svojo rojstno hišo, jo zgledno obnovil in v njej z ženo Zoro in hčerko Mojco preživljal del poletij. Predvsem pa se je že kmalu po vrnitvi iz Splita v Ljubljano zaljubil v gorenjske gore, zlasti v njihov kamniški del. V tem delu pa še zlasti v Veliko planino. Postal je njen »rešitelj«, dobesedno. Postala je njegov drugi (ali tretji, če upoštevamo še žirovskega in ljubljanskega) dom. Kaj ga je v gorah tako očaralo ali kar začaralo? »Velika planina je že v 19. stoletju vzbudila pozornost graškega profesorja dr. Johannesa Frischaufa, v 20. stoletju je njena prečudna lepota očarala Pavla Kunaverja, za njim pa še mnoge ljubitelje gorskega sveta, med njimi tudi mene. Leta 1936 sem tam gori kot študent prvič prebil poletne počitnice med pastirji in gorjanskimi kmeti in od takrat so mi njena arhaična lepota, nenavadna gorska krajina in njeni ljudje prirasli k srcu. Zato sem tudi v novih počitniških zaselkih skušal ohraniti njeno posebno lepoto in arhitekturno dragocenost, ovalno pastirsko bajto s skodlasto šotorasto streho, ki se, srebrnosiva, harmonično sklada z zeleno rušo in bleščečo sivino okolišnega skalovja.«

(Navedeni odlomki so iz mojega intervjuja z Vlastom Kopačem. Izšel je v Žirovskem občasniku št. 21-22, 1995, na straneh 5–24, pod naslovom Iz nemškega v slovenski Dachau in iz obeh v planine, v svobodo …)