Družbeni sloji in Karađorđevići

Očitna je bila razlika v družbenem ozadju pogajalcev v Parizu. Medtem ko sta diplomata Švegel in Vesnić »zrasla gor na parket«, kot bi temu rekla teta Ani, je bil Žolger zagotovo zelo sposoben, delaven in ambiciozen, ni pa imel skorajda prirojenega habitusa, kot Pierre Bourdieu imenuje takšno mešanico vedenja in razgledanosti. Ne le, da so bili tisti jugoslovanski delegati, ki so poznali pravila igre na parketu uspešnejši, ampak je bil Žolger v resnici tudi tarča mobinga. Ta konflikt različnih habitusov se je nadaljeval skozi naslednja desetletja in je vse do danes odločilen dejavnik za uspehe in neuspehe v odnosih med ljudmi.

Vrnimo se k političnemu kontekstu tistega časa. Beda po prvi svetovni vojni je bila navzoča povsod, razpad treh monarhij je privedel do deloma zelo krvavih bojev za ozemlja. Žensko delovno silo so mobilizirali že med vojno, zasebne pobude proti revščini pa so v luči komunistične revolucije postale prioriteta na državni ravni. (Glej Začetki emancipacije in Iniciative dobrodelnosti) Naraščal je tudi pomen nacionalizmov; pri Franckovih oziroma kot pri politično liberalno usmerjenem meščanstvu nasploh je bil to ilirizem oz. politična usmerjenost k drugim slovanskim narodom.

Belizar Keršič je povedal, da so bili (po njegovem mnenju) vsi za SHS. Tako ga je njegov oče začel učiti cirilico, že ko je šel v šolo – uradno so to poučevali šele v nižji gimnaziji. Tudi mene je moj oče zelo hitro uvedel v tako učenje. Vselej je poudarjal, kako važni so jeziki, dejansko pa je to veljalo predvsem za ruščino. Takrat kraljevine že dolgo ni bilo več in iz komunistične Jugoslavije so se množice delavcev zlivale v nemško govoreči svet. Sovjetska zveza je pa takrat pomenila dobesedno polovico sveta in je bila v hladni vojni z ZDA. Spomnim se, kako mi je bila všeč Raisa Gorbačov, ko sem jo nekoč po naključju videla na televiziji.

Ko sem se kmalu po študiju začela učiti azerbajdžanščine, me je oče posmehljivo vprašal: »Ja kav'š pa s to?!« Azerbajdžan sta si po različnih drugih oblikah delili še carska Rusija in Perzija, med letoma 1918 in 1920 je bil ruski del za kratek čas samostojen – v knjigi Ali in Nino je opisano prav to v luči zakona dveh dobrostoječih mladih –, zatem pa je veljal za najbolj nazadnjaško provinco ZSSR.

Belizarjev stric Peter je po diplomi v Pragi šel službovat v Kraljevo. Oba otroka tete Zefe in strica Tomšeta sta z družinama dolgo živela v Beogradu in Zemunu. Drugi sin Japice pa je na Belem dvoru preživel dvajset let. Usmeritev vseh teh družin k Dunaju je zamenjala orientacija k Beogradu. Dinastija Karađorđevićev je zamenjala pomen Habsburžanov.

Za Atka je Belizarjev oče vedno rekel, da je panslavist, torej ne le v odnosu do Beograda, ampak kar do Moskve. »Komunizem je bil pač nesreča in itak ne bo trajal.« Tako je bil prepričan tudi stari oče nekega mojega soštudenta iz Pariza. Pred revolucijo je imel veliko tiskarno v Petrogradu (pozneje Leningrad, danes Sankt Peterburg). Proti pričakovanjem obeh starih očetov – njegovega in mojega, to se pravi Atka – pa čas komunizma ni bil kratek. Trajal je predolgo, da bi tiskarju uspelo rešiti svoje premoženje in moral se je sprijazniti s tem, da mora začeti znova v eksilu. Njegovi otroci so se uspešno uveljavili v Franciji, njegovi vnuki še bolj, a kljub temu je bilo brutalno uničevanje lastnih elit in srednjega sloja ne samo v carski Rusiji, ampak tudi povsod drugje v postkomunističnih deželah, kot se danes imenujejo, nepotrebno.