Koprivna

Po dogodku ob Najevski lipi sva popoldne zavrtela kolesa in se podala proti Pikovemu, do planinskega doma pod Peco. V nedeljo sva ves dan kolesarila ob reki Meži. Spremljala sva jo skoraj do njenega izvira na meji z Avstrijo. Najin cilj je bila kmetija Kumer, kjer je tik ob meji tudi planinska postojanka.

Vozila sva se po dolini Koprivne. Topla je od tod le streljaj, prav tako Logarska dolina s svojo panoramsko cesto. Ker sva bila še zgodnja, sva se zapeljala tudi do kmetije Bukovnik. V vseh učbenikih in knjigah je omenjena kot najvišje ležeča kmetija v Sloveniji, kjer ljudje še stalno prebivajo. Danes je žal ni več. V nedavni nevihti je vanjo udarila strela in vse je pogorelo.

Diskretno sva stopila na dvorišče, kjer je na klopi sedel gospodar. Ne veš, kaj bi rekel. Vse, kar ustvarjaš celo življenje, lahko izgine v nekaj minutah. Domačim so postavili zasilne bivalne zabojnike, da lahko ostanejo na svojem. Mlada družina ohranja življenje na slovenski etnični meji. Prav zato je tako pomembno, da želijo tukaj ostati in delati. Solidarnost in pomoč sta v takih razmerah neprecenljivi. Danes pomagam jaz tebi, jutri ti meni.

Najlažje je reči, da upamo, da bo pomagala država. Če je nekdo pripravljen živeti in ustvarjati na 1327 metrih nadmorske višine, v tem čudovitem svetu pod Raduho, potem si res zasluži pogoje, da lahko tam normalno živi, dela, izdaja račune za svoje storitve in ohranja življenje na teh odmaknjenih krajih.

Pot naju je nato vodila h kmetiji Kumer, kjer so naju čakali gostitelji. Ogledali smo si cerkev sv. Ane, ki je znana po Črni Mariji. Okrog cerkve je bilo precej ljudi, saj so ravno zaključili mašo.

Med obiskovalci je mojo pozornost pritegnil gospod, ki se je s kolesom pripeljal iz Avstrije. Povedal je, da ima gostilno in da je od njegovega doma do cerkve le štiri kilometre. V mislih sem hitro povezovala kraje in ugibala, da mora biti njegova gostilna nekje nad Lepeno. Nato sem ga vprašala, ali tja na svojih literarnih potepanjih vozi goste tudi Zdravko Haderlap. »Seveda,« je odgovoril. Z nasmehom sem mu povedala, da sem bila potem tudi jaz že v njegovi gostilni. Gospod je še bolj oživel. Nazdravili smo z medico, in ko smo se poslovili, me je ogovarjal z gospodično …

Najin gostitelj si prizadeva, da bi mejni prehod v dolini Koprivne postal uraden tudi za promet, ne le za pohodnike in kolesarje. Vem, da se bova sem še vrnila.

Kadar te po poteh vodijo domačini, je to posebno darilo. Ne srečuješ tujcev, ampak njihove sošolce, znance in prijatelje. Spoznavaš njihove zgodbe, težave in izzive. Takrat nisi več le obiskovalec, ampak za trenutek postaneš del njihovega sveta.

Borut, Jana in »bica« so bili čudoviti gostitelji. Hvala, ker si lahko delimo skrivnosti, tegobe, lepe trenutke in tudi tiste manj lepe. Prav zato imamo prijatelje.