V hribih šteje mirna kri

Kamnik – Urška Petek je odraščala v hribovski družini, danes pa z možem Markom vzgaja štiri otroke, ki jih od majhnega uvajata v raziskovanje gorskega sveta. Uči na Osnovni šoli Mengeš in je vodja mladinskega odseka PD Kamnik.

Svoje bogate izkušnje je strnila v priročnik, ki je pred nedavnim izšel pri Planinski založbi in kot prvi v slovenskem jeziku sistematično obravnava teme vse od nosečniškega obdobja in zahajanja v planine z dojenčkom pa do mladostniških let.

Izhajate iz hribovske družine, ste izkušena gorska vodnica, vodite mladinski odsek in imate tudi sami štiri otroke. Se spomnite kakšne situacije, ko v gorah ni šlo vse po načrtih?

Tudi nas kdaj kaj preseneti. Spomnim se, da nas je nekoč na poti s Kokrškega sedla ulovila močna nevihta in smo se morali podvizati v dolino. Ko smo prišli do avta, so vsi otroci po navodilih slekli mokra oblačila, se zavili v odeje, doma pa šli pod toplo prho. Nihče ni zbolel. Otroke je treba v takšnih primerih pomiriti, poskrbeti za njihovo varnost, pri čemer pa je ključno, da ne zganjamo panike, saj gre tako lahko marsikaj narobe. Seveda pa je predpogoj, da izbiramo takšne poti, ki so primerne za družine z majhnimi otroki, da se že vnaprej pozanimamo o posebnostih na poti, preverimo vremensko napoved ...

Urška in Marko Petek s svojimi štirimi otroki / Foto: osebni arhiv

Kaj pa druga nočna mora staršev: ko se otrok sredi poti usede in noče več naprej?

Treba je ohraniti mirno kri. To ni čas za oštevanje ali prisilo. Najbolje je narediti kratek premor, se usesti poleg otroka in ga vprašati, kako je. Nato ga lahko vprašamo, ali vidi ali sliši kakšno žival, kaj zanimivega v okolici, da preusmerimo pozornost. Tudi kakšna igra pomaga, da pozabi na utrujenost in da izlet v hribe naredimo zabaven in privlačen.

Kdaj naj otrok začne nositi svoj nahrbtnik in ali priporočate pohodniške palice?

Nahrbtnik lahko začne nositi že zelo kmalu, ko postane suveren v hoji, seveda z ergonomsko oblikovanimi naramnicami in prsno ter pasno zaponko. Sprva naj nosi le lahka oblačila, morda igračko ali manjši prigrizek. Bidone z vodo in druge težje stvari naj v zgodnejših letih raje nosijo starši.

Pohodniških palic pa otrokom načeloma ne dajemo, saj se morajo priučiti motorike in gibanja po neravnem terenu.

Kaj pa najstniki, ki se hoji v hribe včasih uprejo?

Slej ko prej se vsak najstnik upre. Ne silimo jih, pustimo jim več svobode, saj potem sami raje pridejo nazaj. Morda bi šli v gore radi tudi sami oz. s prijatelji, kar moramo sprejeti in jih postopno uvajati v samostojnost.

V hribih je vse več pohodnikov, a vedno manj pozdravljanja in vedno več smeti. Kako je z bontonom v hribih?

Planinski turizem je v velikem porastu, tistih pravih planincev je pa vedno manj. Zame je zelo pomembna kultura v hribih: pozdravljanje, umikanje s poti, previdna hoja, da ne prožimo kamenja. Zavedati se moramo, da smo v tem okolju gostje in da nismo edini. Naravo moramo za sabo pustiti takšno, kot smo jo dobili.

Na enem od zimskih pohodov / Foto: osebni arhiv

Kdaj velja razmisliti o vpisu otroka v planinski krožek ali planinsko društvo?

V zgodnejših letih smo starši otroku dovolj, tudi kar se družbe tiče. Sčasoma pa si želijo več interakcije z vrstniki in neke druge dinamike. Takrat je dobro, da se otrok vključi v planinski krožek na šoli ali v mladinski odsek planinskega društva, kjer organiziramo različne izlete in tabore. Tam so med svojimi vrstniki, hkrati pa so ture in izleti prilagojeni njim, naučijo se samostojnosti, veščin in spoznajo planinstvo še z drugega zornega kota.

Za razliko od drugih športov, kjer so tudi pri mladih v ospredju tekmovalnost in rezultati, v hribih uspehi morda niso takoj vidni. A če skozi leta gradimo odnos z gorami in naravo, jih ta povezanost spremlja skozi vse življenje.

Kaj je najpomembnejše, kar hribi dajo otroku in celi družini?

Zdi se mi, da so hribi okolje, kjer se lahko zelo poglobi medsebojno zaupanje družinskih članov. Imamo čas, da se veliko pogovarjamo in poglobimo pripadnost družini, si več zaupamo. Poleg tega narava otroke pomirja. V današnjem svetu, ko nas obkrožajo zasloni, ko imajo otroci mnogokrat psihološke in motorične težave, je gibanje v naravi še toliko pomembnejše, saj imajo čas prisluhniti sebi in se umiriti.