Bognedaj starih noš metati stran

Z dediščino oblačenja je bila Nevenka Železnikar v stiku že od malih nog. »Mama nam je privzgojila spoštovanje do zgodovine, rada se je oblekla v nošo in pri nas doma se je vse vrtelo okoli starin.« Sama se je prvič odela v narodno nošo kot petnajstletno dekle in še se spominja ponosa, ki jo je ob tem preveval. Ti občutki so enako živi tudi danes, ko se kot plesalka folklornih plesov pri Folklorni skupini Kamnik v narodno nošo obleče vse bolj pogosto. Pa ne samo za plese, tudi ob kakšnih posebnih priložnosti, vsako leto denimo za slavnostno mašo v Tunjicah, ko goduje sv. Ana.

To je nalezljivo veselje

Za oblačilno dediščino je Nevenka Železnikar navdušila tudi svojo družino, lani se je v družbi moža, vseh štirih hčera, zeta in osmih vnukov sprehodila v paradi na kamniških dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine. »To v sebi imaš ali pa nimaš. To je nalezljivo veselje. Lepo je gledati, kako z veseljem hčere oblečejo narodno nošo. Če tega navdušenja, ponosa, pripadnosti narodu ne čutiš, pa je bolje, da narodne noše ne oblečeš,« pravi Nevenka, ki se ji zdi ohranjanje in prenašanje te dediščine na prihodnje rodove izjemnega pomena.

Izmed vseh delov narodne noše Nevenka Železnikar najraje izdeluje pokrivala, med njimi so ji največji izziv avbe. / Foto: Špela Šimenc

Sama nosi pri tem veliko vlogo. Ko se je namreč kmalu po tem, ko je za petdeseti rojstni dan za darilo prejela narodno nošo, vpisala še k folkloristom, je ugotovila, da je precejšen izziv priti do oblačil za skupino. Dolgo prej je že v njej tlela želja, da bi se preizkusila v izdelovanju narodne noše. Šiva od nekdaj, že kot trinajstletno dekle je sešila prvi pustni kostum, za svoje otroke je večino oblačil sešila sama, kar 27 let je delala v Svilanitu. Čas je bil pravi in počasi se je, šiv za šivom in kos za kosom, začela preizkušati v izdelovanju narodnih noš, se učila, raziskovala, brala. Danes, nekaj let kasneje, izpod njenih rok prihajajo prvi izdelki. Trenutno šiva ljubiteljsko, za potrebe folklorne skupine, pod mentorstvom Andreje Stržinar skrbi za njihovo celotno kostumsko podobo.

Most med preteklostjo in prihodnostjo

Da je njena mama »most med preteklostjo in prihodnostjo«, nam je povedala ena izmed njenih hčera, ki je mamo nadomeščala na letošnjem Tunjiškem pomladnem sejmu. Tam je Nevenka že drugo leto zapored na ogled postavila dele narodnih noš, ki pod njenimi spretnimi prsti nastajajo večinoma ob dolgih zimskih večerih. »Gre za zelo precizno delo. Veliko je ročnega dela, nabiranja, šivanja. Tukaj se ne sme nikamor muditi.« Mimogrede, zima je pri Nevenki pravi čas za narodne noše tudi zato, ker je obenem zagrizena čebelarka in čebele v sezoni potrebujejo svoj čas. Kot svoj čas, ogromno tega, potrebuje vsak delček narodne noše.

Kot prvo je izdelala rokavce za nošo, potem kmečko podobo in se sčasoma lotevala vse bolj zahtevnih izzivov. Danes zna izdelati celotno žensko narodno nošo, z izjemo nogavic, največ šiva gorenjsko podobo. Ob tem je njena mentorica že omenjena Andreja Stržinar, z odprtimi ušesi posluša tudi nasvete Bojana Knifica, stalno je na lovu za knjigami, od koder črpa znanje. »Ravno pred kratkim sem se dokopala do stare knjige slovenskih krojev, ki je izšla leta 1971. Dolgo sem čakala na klic antikvariata.« Velik navdih, od koder črpa, je tudi knjiga Pokažem se fantu v pisanem gvantu.

Nevenka Železnikar v kmečki narodni noši, ki jo je izdelala sama / Foto: Špela Šimenc

Boljše kot vsak učbenik, poudari Nevenka Železnikar, pa so stare narodne noše. Žal vsi tega ne cenijo in marsikje sčasoma romajo med odpadke. »Bognedaj starih narodnih noš metati stran. Jaz vse spravim, kar dobim. Iz teh kosov in motivov se največ učimo.«

Dobiti material je največji izziv

Izmed vseh delov narodne noše najraje izdeluje pokrivala, med njimi so ji največji izziv avbe. »Ko dam na glavo avbo, je to – vau! Najstarejša pokrivala so sicer peče, sama imam eno izvezeno in rada jo nosim, ker jih ni več veliko. Plešemo pa večinoma v zavijačkah, ker je to bolj praktično za številne obrate. Včasih so zavijačke nosila samska dekleta. So rekli, da je prišla pod avbo, ko se je poročila,« mimogrede Nevenka Železnikar ob srečanju pove še kakšno zgodovinsko drobtinico.

Ni jih več veliko, ki bi znali izdelati narodno nošo, se pa vsi po vrsti soočajo z isto težavo. Zelo težko je danes dobiti prave materiale. »Ti materiali – svila, bombaž, lan, klot – so zahtevali kakovostno osnovo, statve, tukaj nič ne gre na hitro. Danes prehitro živimo, prehitro delamo, prehitro porabljamo stvari. Potrebujemo materiale, ki zdržijo dolgo časa, in te je težko dobiti.«

Sogovornica poudari, da mora biti narodna noša za zmeraj, dosmrtna. Seveda, ob spoštljivem ravnanju. Sama se v njej nikoli ne usede k obroku, ne k prigrizku. »Z narodno nošo je treba ravnati spoštljive v vseh ozirih. Tudi ko jo nosimo. Narodna noša je vse, od glave do pete. Običajno se zatakne pri čevljih. Ljudje si nošo že izposodijo, pri čevljih pa je hitro vse dobro, tudi bele superge. To se mi ne zdi prav. Le z doslednim spoštovanjem pravil in izročila bo bogata oblačilna dediščina ostala živa tudi za prihodnje generacije.«