Mirnes Murtić zadnja tri leta živi na Jesenicah in kot za stavo niza slovenske dvatisočake. Če na Triglav skoči pred popoldansko izmeno v službi, temu reče »predšihtni Triglav«. / Foto: Urška Peternel
Srčen in skromen, pravi slovenski planinec
Če velja rek, da nisi Slovenec, če nisi bil na Triglavu, je Mirnes Murtić, ki živi na Jesenicah, že več kot stokratni Slovenec. Sedemindvajsetletni Bosanec je namreč najvišji slovenski vrh osvojil že 113-krat, večkrat je nanj prinesel tudi burek ...
Jesenice – »Tako srčnega in skromnega planinca ne srečaš pogosto. V tej skupini si prava osvežitev. Ne jamraš, ne zmerjaš 'nevednih in nerodnih', širiš dobro voljo, ljubezen do gora in pravi odnos do sočloveka. Vsaka čast, Mirnes.« Tako je na družbenem omrežju, namenjenem hribovcem, zapisala ena od planink o Mirnesu Murtiću, neverjetnem mladem hribolazcu iz Bosne, ki živi na Jesenicah in kot za stavo niza slovenske dvatisočake. Je fant, ki na Triglav skoči pred popoldansko izmeno v službi in temu reče »predšihtni Triglav«. Ki mu ni težko vstati ob dveh zjutraj, da bi ujel sončni vzhod nad dva tisoč metri. In ki je, ko še ni imel avtomobila, do izhodišč gorskih tur kar prikolesaril.
Poročila o osvojenih vrhovih, ki jih redno objavlja na družbenih omrežjih, govorijo o neverjetni vzdržljivosti in predvsem ljubezni do gora mladega fanta iz Visokega v Bosni, ki si je za svoj dom pred štirimi leti izbral Slovenijo. Krajši čas je živel v Celju in Mozirju, od leta 2023 pa živi na Jesenicah, kjer ima tudi službo v enem od podjetij.
Ljubezen do hribov se je rodila že v Bosni, kjer se je do izhodišč podajal s kolesom, kasneje tudi na avtostop. Seveda je osvojil najvišji bosanski vrh Maglić, ki ima 2386 metrov, pa tudi druge bosanske dvatisočake, ki jih ima Bosna kar nekaj, a niso del gorskih verig, temveč so razpršeni po državi.
Ko je prišel v Slovenijo, je bil njegov prvi vrh Grintovec; do izhodišča v Kamniški Bistrici je prikolesaril iz Celja, več kot sedemdeset kilometrov, se povzpel na vrh in zatem kolesaril dobrih sedemdeset kilometrov nazaj v Celje. Sledili sta Skuta in Planjava, leta 2022 pa je prvič osvojil Triglav. Odtlej je bil na Triglavu že 113-krat, v različnih vremenskih razmerah, a najljubši so mu zimski vzponi, ko pogosto tudi gazi v snegu.
»Če delam gaz, grem raje čez Planiko, saj je bolj varno zaradi plazov. Sicer pa grem največkrat iz Krme in čez Kredarico. Vstanem ob dveh, ob treh sem v Krmi, na Kredarici sem ob sedmih in ujamem sončni vzhod. Si odpočijem in se ogrejem, poklepetam z oskrbniki, včasih jim prinesem tudi burek. Potem vrh in nazaj v dolino ...« Pozimi mu celotna tura vzame od osem do deset ur, poleti kakih šest. Ob tem uporablja gorniško opremo, tako čelado kot dereze in cepin, od nedavnega pa ima tudi opremo za turno smuko, tako da bodo spusti še hitrejši.
»V gorah spoznam veliko ljudi, rad se pogovarjam, ko jih srečam, poznajo me tudi z družabnih omrežij, zato mi pišejo, me vprašajo o razmerah ...« V gorah je sklenil veliko prijateljstev, tako se zdaj na ture podaja tudi s hribovskimi prijatelji. Z enim sta denimo nedavno opravila krožno turo od Škrlatice do Triglava in se v eni rundi povzpela na Škrlatico, Dolkovo špico, Križ, Razor, Planjo, Stenar, Bovški Gamsovec, Triglav, Mali Triglav in Kredarico. Takšnih tur je še več, za njim so tudi vzponi ponekod v tujini, osvojil je Mont Blanc, Matterhorn, želi si na Ararat, Kilimandžaro, sanja tudi o Himalaji, a za tako dolgo potovanje bi potreboval sponzorja.
Njegove podvige doma v Bosni spremljajo domači, mama, oče, sestra in brat, medtem ko ena sestra živi v Mariboru. Mirnes pa je zgled še v nečem: izvrstno govori slovensko. Obiskoval je dva tečaja slovenskega jezika na Ljudski univerzi Jesenice, čaka pa ga še izpit. In ko ga vprašamo, kaj mu je poleg gora še všeč v Sloveniji, pove, da ledeno mrzle reke. Pišnica, Soča, Koritnica, največji užitek pa mu je plavanje v jezeru Jasna.
