Gledalec misli

»Pogled na naslove člankov, ki jih je v letih od 1955 do 2025 objavil Aleksander Bassin, nam razgrne pahljačo srečanj z umetnostnimi dogodki. To so razstave, obiski ateljejev, druženje z umetniki ob pripravah na razstave ali zaradi prijateljskih stikov, s kuratorji in organizatorji, v njih pa se odgrinja še mnogokaj drugega. Besedila posredujejo panoramo dogajanja, ki se je ustvarilo med umetniki, občinstvom, stroko, zato so to dokumenti družbene senzibilnosti, ki se je vrasla v dinamične spremembe minulih desetletij. Vsebine oz. protagonisti opisanih dogodkov se v sklenjenem loku vrstijo kot odmevi razpoloženja predvsem v slovenskih krajih, odmevi in primerjave z interesi ter posebnimi vidiki likovne umetnosti v krajih zunaj današnjih državnih meja so refleksija o razsežnostih ustvarjanja. Vzemimo pregledni članek Krizni čas danes; v njem je za vse, ki smo pozabili na stanje v likovni kritiki, kakršno je bilo v šestdesetih letih – sploh po nastopu konceptualizma –, orisano tedanje vzdušje. Ni bilo vse radostno in smelo korakajoče naprej, vzdušje je marsikdaj moralo biti zagatno, naplavilo je razprave o etičnih in estetskih alternativah ter izpostavilo glasove, da umetnost ne more biti samo avantgardna in da je smiselno vztrajati pri umetnosti v smislu zgodovinske kontinuitete. Tudi konservativizma ni bilo malo. Več desetletij pozneje je napisal tole: 'Zdi se, da smo kritiki v današnjem času več kot samo dolžni aktivno spremljati stanje v sodobni umetnosti; tako tisto, ki so jo teoretiki opredelili kot postmodernizem, kot tudi odmevnost modernizma po postmodernizmu; v tem izredno širokem okviru, ko se je tradicionalna kritika, bolje tradicionalni kritiški kriteriji, že v osemdesetih letih preteklega stoletja morala soočiti, pa tudi umakniti deklarativnim verbalnim nastopom likovnih umetnikov samih, je naša kritiška dolžnost še bolj podvržena širokemu razponu raziskovalnega razmišljanja samih umetniških sodobnikov. V tako opredeljeni in odzivni novodobni kritiški vlogi, ki mora izgrajevati svoje kriterije na novo, se velja poglobiti v širino grafičnega medija …'« (iz predgovora Nataše Golob, str. 25)

Aleksander Bassin (1938) je eden najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih kritikov v zadnjih šestih desetletjih. Dobro se mi zdi, da sem ga nekajkrat poslušal tudi v živo, ko je odpiral razstave. Ta posel je obvladal. In kaj pomeni naslov knjige? Bodisi da je kritik tisti gledalec, ki si ob pogledu na zadevno umetnino nekaj misli, bodisi da ima ambicijo, da bi ugledal tisto, kar je hotel z neko umetnino »povedati« njen avtor. Kogar zanima, naj vstopi …