Lokalni poročevalci mesta

Večer v knjižnici je bil namenjen razmisleku o lokalnem novinarstvu, nenavadnih zgodbah in vlogi novinarjev, ki so s svojim delom zaznamovali prostor, ki ga večji mediji pogosto spregledajo. Svoja razmišljanja so predstavili dolgoletni snemalec RTV Slovenija Silvo Plavec, dopisnica in novinarka nacionalne televizije Marjeta Klemenc ter novinar in urednik kulturnih strani Gorenjskega glasa Igor Kavčič.

V pogovoru so se najprej dotaknili delovnih začetkov. Silvo Plavec se je spomnil svojega prvega snemanja in prikaza za tisti čas nenavadnega posnetka z reke Ljubljanice na mesto. V več kot 35 letih snemalske kariere je prepotoval številne države, med njimi večkrat Etiopijo, kjer je obiskal turistom nedostopne kraje. V Afriki je bil štirikrat, posnel je 38 dokumentarnih filmov, ob tem pa vedno ostal tesno povezan z Gorenjsko. Poudaril je razliko med studijskim kamermanom in snemalcem na terenu, kjer je delovni dan manj predvidljiv in zahteva obvladovanje celotnega procesa – od snemanja do montaže. »Pripravljen moraš biti ves čas, tudi sredi noči smo šli kaj posnet,« je povedal.

Marjeta Klemenc se je spomnila osnovnošolskih začetkov na radiu, kjer je brala proste spise. Danes jo gledalci poznajo predvsem po prispevkih o gorah, naravi in vojski, veliko je poročala tudi iz tujine. Dragocene izkušnje ji je prineslo delo v Afganistanu, kjer je spoznala, kako pomembna so kulturna pravila. Na primer, ko ji načelnik afganistanske vojske ni želel odgovarjati na vprašanja in je morala pogovor prepustiti snemalcu. »Kasneje mi je v svoji pisarni podaril ruto, ki bi jo morala nositi že na začetku,« je pojasnila dogodek. Razložila je, da si kot novinar pogosto tako vpet v svojo zgodbo, da širšega dogajanja v kraju ne opaziš. To se ji je zgodilo na olimpijskih igrah v Atenah, kjer so istočasno potekali protesti, za katere je izvedela od kolegov iz Slovenije, čeprav je bila na licu mesta. Kot velika ljubiteljica gora je tudi Himalajo prvič obiskala s snemalcem, dobro pa se spominja poročanja s prve reševalne akcije, ko so se novinarji še lahko peljali v helikopterju.

Igor Kavčič se je spominjal srednješolskega navdušenja nad športnim novinarstvom in kasnejšega študentskega intervjuja z zapornikom Golega otoka, ki ga je dokončno usmeril v novinarski poklic. Predstavil je svoje dolgoletno delo v Gorenjskem glasu, kjer najraje spremlja kulturni utrip regije. Zanj je najlepši teden v letu kranjski Teden slovenske drame, ki ga spremlja že več kot dve desetletji. »Pri lokalnem časopisu si lahko vzamemo več prostora in smo pri novicah temeljitejši,« je dejal. Po njegovem mnenju se je prav zato časopis vsa ta leta med bralci obdržal in je še vedno pomemben vir informacij za prebivalce širše gorenjske regije.

Sogovorniki so se dotaknili tudi tehnoloških sprememb. Prvi članki so nastajali na tipkarskih strojih, posnetki so se pošiljali z avtobusom, javljanja na radio so potekala iz telefonskih govorilnic. Danes lahko neko dogajanje posname in objavi vsak, marsikateri dogodek je prej na spletu kot v časopisnih, radijskih ali televizijskih novicah, so povzeli. Kot je poudarila Marjeta, pa je pri poročevalskem delu še vedno ključnega pomena preverjanje informacij. »Tega kot novinarji ne smemo pozabiti, čeprav mi je hudo, da se tega ne zaveda več ljudi.« »V poplavi informacij se v bistvu borimo proti lažnim novicam,« je dodal Igor.

Vsi trije so se strinjali, da se novinarsko delo hitro preplete z osebnim življenjem in ga pogosto tudi oblikuje. Večkrat niso imeli dovolj časa za dopust. Morda si ga bodo vzeli v pokoju. Silvo za svoj sadovnjak in vinograd v Beli krajini, Igor za električno kitaro, ki čaka v kotu, Marjeta pa za brezskrbne izlete v gore, brez kamere.