V tovarni avtoplaščev Sava Semperit je bilo leta 1975 kljub novim strojem delo še vedno fizično naporno. / Foto: Drago Holynski, hrani Fototeka Gorenjskega muzeja
V tovarni avtoplaščev Sava Semperit je bilo leta 1975 kljub novim strojem delo še vedno fizično naporno. / Foto: Drago Holynski, hrani Fototeka Gorenjskega muzeja
Delo in šolanje v tovarni Sava
V drugi polovici 20. stoletja je med slovenskimi industrijskimi obrati eno najhitrejših rasti beležila kranjska tovarna Sava, ki je s svojimi izdelki obvladovala jugoslovanski trg in uspešno prodajala v tujini. S širitvijo proizvodnje se je povečevalo tudi število zaposlenih.
Tovarna, ki je bila ustanovljena leta 1920, se je v skladu z vsesplošno motorizacijo po letu 1960 usmerila v izdelavo avtomobilskih pnevmatik. Obrati so se iz mesta preselili v novo industrijsko cono na Laborah. V sodobno opremljeni tovarni za izdelavo radialnih pnevmatik Semperit so zlasti v 70. letih zaposlili veliko število dodatnih delavcev. Število zaposlenih se je z dobrih tisoč v letu 1960 do leta 1979 povečalo na 4300.
V Savi so veliko pozornosti posvečali kadrovskemu načrtovanju in izobraževanju zaposlenih. Kljub temu so se ves čas ukvarjali s številnimi odhodi delavcev, ki so lahko že po kratkem času našli zaposlitev v drugem podjetju ali v tujini. Kot glavne razloge za odpoved so navajali nizke plače nekvalificiranih delavcev, delo v treh izmenah, težke delovne pogoje in željo po delu v tujini. Kadrovska služba je moral v posameznih letih poiskati tudi več kot petsto novih delavcev. Za delo na proizvodnih linijah so iskali mlade fante po vsej Sloveniji in drugod po Jugoslaviji. Imeli so natančno izdelane izbirne postopke, vendar so bili zaradi velikega pomanjkanja delovne sile primorani zaposliti delavce, ki niso imeli nobenih izkušenj z delom v tovarni. Več kot polovica zaposlenih v Savi je bila nekvalificiranih in so potrebne kvalifikacije pridobili s priučevanjem v tovarni. Začetniki so specifična znanja in veščine, ki jih je zahtevalo delovno mesto, usvojili z uvajanjem pod nadzorom izkušenih delavcev, nato so morali kar hitro začeti samostojno delati.
Usposabljanje kadrov gumarske stroke so urejali znotraj tovarne. Mladi so se za poklic gumarja šolali v internem Gumarskem izobraževalnem centru in so hkrati že delali v proizvodnji. Vsi dijaki so imeli kadrovsko štipendijo. Podjetje je zelo spodbujalo dodatno izobraževanje zaposlenih. Za nekvalificirane in priučene delavce so organizirali dodatna usposabljanja in tečaje. Kdor je pokazal interes, je imel možnost šolanja ob delu in je lahko hitro napredoval. Na ta način je Sava postopno izboljšala kvalifikacije zaposlenih in vzgojila potreben kader za organizacijo in vodenje proizvodnje.