Bombardiranje Beograda

Dne 19. 7. 1914 je Francija izvedla splošno mobilizacijo vseh svojih vojaških sil. Nemčija je kršila nevtralnost Luksemburga, prečkala je njegovo ozemlje in prišla francoski vojski za hrbet – vojna se je začela. Srbija ni bila pripravljena. (Glej Cesarji Avstro-Ogrske, Velika vojna in Zmagovito skozi vojne)

Hkrati z Nemčijo je začela napadati tudi Avstro-Ogrska: 28. in 29. 7. je začela bombardirati Beograd. Že 6. 4. 1941 je bilo mesto, mimogrede povedano, spet bombardirano. (Glej Teti Manca in Zefa ter Teta Anica)

Dne 23. 7. 1914 je črnogorska vlada preklicala svojo nevtralnost in prestopila na stran Srbije. Angleška vlada je sporočila, da bo pomagala Franciji in Rusiji, grška vlada in grški kralj pa sta Srbom ponudila zavezništvo. Anglija je napovedala vojno Nemčiji, Nemčija pa je poslala ultimat Belgiji, naj se odloči za eno od strani; Belgija je šla na pomoč Franciji. Tudi ta članek temelji na Resnici o mojem življenju.

Že 5. 11. se je srbska vojska začela umikati – vsa izmučena in sestradana, premrla zaradi nagle ohladitve, kar naprej v hudih nalivih in močnem vetru, se je težko upirala. Dne 15. 11. je vojska evakuirala prestolnico. Sneg je ob silnem vetru zasipaval opustele ulice, Beograd je spominjal na bojišče po izgubljeni vojni. Videti je bil kot mesto, ki ga ni več. In ko se je zdelo, da je poraz neizogiben in da ni več rešitve, se je med utrujenimi in izčrpanimi vojaki nepričakovano pojavil kralj. Z zanesljivim korakom je pristopil k nekemu borcu, mu vzel puško iz rok, se naslonil na prsobran in začel streljati na sovražnika. Besede starega kralja, spontane in očetovske, so naredile čudež: »Naj živi kralj! … Naprej!« Kralj se je 2. 12. 1914 vrnil v osvobojeni Beograd.

Srbija je takrat preživljala hude čase. Lakota je bila posledica neobdelanih polj ter razdejanih vasi in mest. Kosil je pegasti tifus, zdravil in sanitetnega materiala pa ni bilo dovolj. Anglija in Francija sta pošiljali pomoč z zdravniki, bolničarkami, sanitetnim materialom in opremo za bolnišnice v številne kraje po državi. Izšle so tudi prve izdaje časnikov. Takoj po božiču je Peter I. odpotoval v toplice na zdravljenje, princ Jurij pa sprva v Italijo, nato še v Francijo. Ko je bil gost pri teti Eko in kralju Emanuelu, je slednji rekel, da ne bo dolgo, ko bo tudi Italija stopila v vojno. Dejansko je to storila. Nekaj dni pozneje je avstro-ogrska mornarica bombardirala Benetke.

Jurij je bil v Parizu, ko se je skupaj z vojaki in civilisti umikal iz Srbije tudi stari kralj. Brez zaklonišč so bili dneve in dneve brez kruha, v snežnih metežih, borili so se s plazovi, premrli stopali korak za korakom proti morju. Na vozu, ki so ga vlekli štirje voli, je sključeno sedel kralj. V vojaškem plašču, brez toplega obroka hrane, ob divjem zavijanju vetra in v sneženih zametih, brez možnosti, da bi bil vsaj ponoči deležen nekaj krepčilnega spanca, bolan in zlomljen od teže let, še bolj pa od tistega, kar je preživljal v sebi, je delil usodo svojega izgnanega naroda. »Marš živih mrličev pod orožjem,« je takrat zapisal časnikar in pisatelj Henri Barbusse.

Ves januar 1916 so prevažali ranjene srbske vojake na otok Krf, da bi se tam zdravili, okrevali in se odpočili. Vojska je obtoževala vlado, zlasti pa Pašića, da je s svojo neodločnostjo pripeljala do zloma, ker je preveč zaupala zaveznikom. Vlada sama pa je skušala odgovornost za poraz prevaliti na vojsko in njeno vrhovno poveljstvo. Avgusta 1916 je prišlo do poskusa atentata na prestolonaslednika Aleksandra – za tem so stali oficirji, pripadniki Črne roke.