Mama, ki si zasluži spomenik

Svoje pripovedovanje je Ljubo zaključil z zgodbo o svoji mami.

»Mojega očeta je spoznala v času, ko so ženske v starih časih že postajale 'stare device'. Pa ne, da ne bi imela priložnosti, le izkoristila jih ni, ker je študirala ob delu, njena dolžnost pa je tudi bila, da je pazila na nečake. Nekoč je v reviji Ognjišče na zadnji strani zasledila tudi oglas, v katerem 'pošten mlajši moški išče žensko za dopisovanje in prijateljska srečanja – brez obveznosti'. Pisala mu je in tako se je začelo. Pisma so romala sem in tja, in ker je bila mirna in razumna ženska, ki ni pričakovala velikih besed, tudi ni pričakovala, da se bo zgodilo ne vem kaj. Oče pa sploh ni igral zaljubljenca. Ko sta se prvič srečala na Brezjah, ji je povedal nekaj, zaradi česar bi se marsikatera ženska obrnila in odšla. 'Všeč si mi,' ji je rekel, 'a ljubiti te ne morem, ker me je neko dekle preveč prizadelo.' Po najdbi pisem sem jo vprašal, zakaj je kljub temu ostala z njim. Čudno me je pogledala ter dejala približno takole: 'Videla sem, da je pošten. Ni mi obljubljal nečesa, česar takrat ni čutil. Verjela pa sem, da bo prišel dan, ko bo znal tudi ljubiti.'

Poročila sta se, ko je bil oče star že več kot trideset let. Kljub ne-ljubezni v zakonu smo se rodili trije otroci. Ljubezen pa je, tako mi je povedala mama, prihajala z leti. Zjutraj je šel zmeraj prvi v službo, a nikoli ni pozabil pripraviti zajtrka tudi za mamo in seveda za nas, otroke. Spominjam se, da se je bala sesti za volan. Na zelo lep in spodbuden način ji je prigovarjal, naj to vendarle stori, saj je imela takšno službo, v kateri bi ji šoferski izpit zelo prav prišel. Star sem bil pet let, ko se je rodil mlajši brat. Ata ga je prinesel skozi vrata ter položil na zakonsko posteljo. Mama je prisedla na drugo stran, on pa je iztegnil roko in jo pobožal po licu. Kadar je zbolela, imela je kronični bronhitis, je ponoči vstajal in preverjal, ali je z njo vse v redu. Sem in tja sta se tudi sprla. Da v sebi kuha jezo, smo vedeli po tem, ker je zaloputnil z vrati. Prej, preden smo šli spat, se je zmeraj prikazal v kuhinji ter vprašal mamo, ali bo še dolgo, ker mora zjutraj zgodaj vstati.

A zgodba z Metko se še ni končala. V zakonu očitno ni bila srečna. Mama, ki je morala njeno nagajanje prenašati, mi ni vedela povedati, ali je svojega moža sploh kdaj ljubila ali pa se je poročila samo zaradi otroka in pritiska domačih. Starši so bili poročeni približno štiri leta, ko je spet začela nadlegovati očeta. Najprej mu je pošiljala pozdrave po skupnih znancih. S časom ga je začela iskati sama. Klicala ga je v službo, pisala in ga občasno čakala tam, kjer je vedela, da bo šel mimo.

Napisala mu je tudi več pisem, v katerih mu je razlagala, da je naredila napako. Sklicevala se je na njuno nekdanjo ljubezen in ga prosila, naj se loči, ker da bi bila zdaj 'pripravljena', da zaživi z njim tako, kot sta načrtovala.

Nekoč je prišla celo pred našo hišo. Bil sem še otrok in nisem vedel, kdo je. Spomnim se samo ženske v svetlem plašču, ki je stala ob vrtnih vratih. Oče je stopil ven, mama pa je ostala v kuhinji. Skozi priprto okno smo slišali, da ženska joče ter vmes moleduje. Očeta skoraj ni bilo slišati. Ko se je vrnil v hišo, je bil bled, a mu mama kljub temu ni postavljala vprašanj. Na mizo je postavila kosilo, on pa ni mogel jesti. Bil je pretresen, ker mu je menda prišla razlagat, da je bila žrtev okoliščin, ustrahovana in prisiljena v poroko. Morda je bilo kaj od tega res, toda s kakšno pravico je nadlegovala mojega ata?

Mama je za vse njene poskuse, da ji ukrade moža, vedela, saj ata pred njo ni ničesar skrival. Verjetno jo je bolelo, čeprav tega ni pokazala.

Po tistem, ko sem odkril pisma, sem jo vprašal, ali se je bala, da bi jo zapustil. 'Ne,' je odgovorila. 'Bala sem se samo, da bo tista ženska spet odprla rano, ki se je komaj zacelila.'

Končno je tudi atu pošlo potrpljenje. Odločno ji je povedal, naj ga pusti pri miru. Menda so bile njegove zadnje besede: 'Pred Bogom sem dal besedo ženi in je ne bom prelomil.'

Ko sem sedel ob stari omari in bral pisma, sem se vseeno spraševal, zakaj je hranil pisma, zakaj ji že prvič, ko je naročala pozdrave, ni rekel, naj gre tja, od koder je prišla. Je bil preveč vljuden, da bi to storil? Ali pa so bili spomini na prvo ljubezen tako močni, da je bil z njimi že malo zasvojen?

Seveda je mama hitro našla odgovor na moje pomisleke. Rodili smo se že vsi trije otroci, ko ji je nekoč rekel, da ga je naučila, da niso vse ženske enake. To je bilo zanjo več vredno kot sto ljubezenskih pisem. Kar je bilo navsezadnje res, saj o ljubezni res nista nikoli govorila, vsaj pred otroki ne, sta si jo pa dokazovala vsak trenutek.

Seveda pisem nisem vrgel v ogenj, kot sem sprva nameraval. Preko njih sem očeta spoznal bolj, kot sem ga poznal, dokler je bil še živ. Razumel sem, zakaj je bil čustveno tako zadržan, zakaj nas je s takšno težavo objemal in zakaj je tako zelo sovražil laž. Razumel sem tudi, koliko poguma je potreboval, da je po tako hudem razočaranju znova zaupal, se poročil, si ustvaril družino, v kateri danes ne manjka niti vnukov. Morda me zdaj tudi razumete, zakaj bi mami najraje postavil spomenik. Dolga leta je živela ob moškem, ki ji je pred poroko pošteno povedal, da je ne more ljubiti. Preprosto je verjela, da se ti to, kar daješ, nekoč vrne.«

Preden sva se poslovila, sem mu odkrito povedala, da za takšno zgodbo še nisem slišala. Dejal je, da verjetno še kakšna obstaja, žal pa marsikje niti lastni otroci ne vedo, ne, kako so se starši srečali, zaljubili, in ne, kako so si delili skrivnosti zakona. Tudi pri njih bi bilo tako, če ne bi našel očetovih in Metkinih pisem.