Pred kočo se je že dvaindvajsetič zbrala velika množica ljudi, ki so se lahko okrepčali s slanimi in sladkimi dobrotami lokalnih gostincev. / Foto: Andreja Joković
Pred kočo se je že dvaindvajsetič zbrala velika množica ljudi, ki so se lahko okrepčali s slanimi in sladkimi dobrotami lokalnih gostincev. / Foto: Andreja Joković
Živahno na starem Ljubelju
Nekdanji mejni prelaz Ljubelj je z dogodkom EU ples brez meja tudi letos povezal obiskovalce z obeh strani Karavank. Srečanje vsako leto potrjuje prijateljstvo med Tržičem in Borovljami in ostaja simbol odprtosti in sodelovanja.
Ljubelj – Čeprav se je dopoldne začelo nekoliko neobetavno, z oblaki in občasnimi kapljami dežja, je predzadnja avgustovska sobota na stari gorski prelaz znova privabila množico obiskovalcev tradicionalnega, letos že dvaindvajsetega EU plesa brez meja. Dogodek, ki ga skupaj pripravljata Občina Tržič in Mestna občina Borovlje, je potekal na nekdanji državni meji, kjer so nekoč vestno pregledovali potne liste, danes pa se sosedje z obeh strani Karavank lahko srečujejo brez dodatnih vprašanj. Boroveljski diakon Herman Kelih je namreč v uvodnem nagovoru hudomušno spomnil, da je marsikdo včasih poskušal »prešvercati« še kaj več kot le dobro voljo. Skupaj s Silvom Novakom, župnikom iz Loma, ki se dogodka udeležuje že petnajst let, sta nato ob glasbeni in pevski spremljavi opravila dvojezično bogoslužje. Sledila sta nagovora tržiškega župana Petra Mikliča in od marca letos novega boroveljskega župana Christiana Gamslerja. Oba sta poudarila pomen druženja in prijateljskih vezi, ki ne poznajo meja.
Večina udeležencev je na prelaz prišla s slovenske strani, saj je starodavna pot, ki izvira še iz rimskih časov, zaprta za promet in dobro urejena. Za to skrbijo tako občina Tržič kot Toni, oskrbnik koče na starem Ljubelju, ki ga obiskovalci radi pohvalijo. Od parkirišča pri ljubeljskem predoru do vrha so potrebovali približno uro lahke hoje – pot, ki jo je prehodil tudi župan Miklič in ob tem pripomnil, da se v »dobrih dveh kilometrih prav fino razmigaš in nadihaš«. Dodal je, da si želi še tesnejšega turističnega in gospodarskega povezovanja z avstrijskimi sosedi in da je Ples brez meja namenjen tudi temu.
Med obiskovalci smo srečali osmerico sosedov iz Križev pri Tržiču in se z njimi pošalili, če so morda narobe razumeli pojem »medsosedsko« druženje – torej srečanje z avstrijskimi sosedi. V smehu so takoj dodali, da čezmejne vezi vzdržujejo tako, da se vsako poletje odpravijo kopat na boroveljsko jezero.
Ob dobri domači hrani in pijači, ki so jo pripravili lokalni gostinci, ter ob glasbi Ansambla Akademije Bučar in Osvajalcev so si navzoči lahko dobro nabrusili petè in Ples brez meja se je znova izkazal za živahno srečanje veselih ljudi.