Veličastna tura, 1. dan

Prečenje grebena Watzmanna je prava pustolovščina, ker je pot zelo zahtevna, izpostavljena, prepadna, ker zahteva stabilno vreme, kondicijsko je zahtevna ter naporna. Za prečenje potrebujemo celotno opremo za zavarovane poti. Prvi, ki je stal na najvišjem vrhu grebena, je bil Valentin Stanič, zato lahko rečemo, da je gora s slovenskim pridihom. Tura je izjemno dolga, zelo obljudena, zato nemška planinska zveza izdaja tudi posebno brošuro z nasveti o varnem vzponu nanj. Če vse te nasvete upoštevamo, je to zagotovo ena od nepozabnih tur. V brošuri je opisan vzpon mimo koče Watzmannhaus, sledi vzpon na Watzmann Hoch Eck in naprej po grebenu, jaz jo bom opisala v obratni smeri. Zakaj? Zato, ker je sestop z Watzmann Südspitze zaradi zbitega terena in grušča izjemno nevaren za zdrs. Kljub strmini je lažje tam iti navzgor.

Opis ture poteka torej v obratni smeri urnega kazalca. To prečenje je tehnično in psihološko zahtevnejša različica kot klasična smer. Glavni razlog je ta, da izjemno strm, krušljiv in naporen del med dolino Wimbachgries in vrhom Südspitze premagujemo navzgor, dolg greben pa prečkamo v obratnem vrstnem redu, kjer se nekateri ključni plezalni deli spuščajo.

Izhodišče ture je parkirišče Wimbachbrücke, malce naprej od Berchtesgadna. Iz Kranja je do tja približno 270 kilometrov oziroma dobre tri ure vožnje.

S plačljivega parkirišča zavijemo desno v dolino Wimbachtal, ki je pravo ledeniško doživetje, saj je dolina izjemne lepote, odprta proti severu in obdana z vrhovi na zahodu, jugu in vzhodu, v narodnem parku Berchtesgaden v Berchtesgadenskih Alpah. Prvi dan je pot popolnoma nezahtevna. Na naši levi je greben Watzmanna, na njegovi drugi strani pa dolina, ki se je v milijonih let napolnila z vodo in oblikovala jezero Königssee. V dolini, po kateri hodimo, je nastal impresiven meliščni tok. Dolina leži med impozantnimi skalnimi stenami vrhov Watzmann in Hochkalter. Med taljenjem snega in močnim deževjem se na površini oblikujejo vodni tokovi, ki počasi prenašajo kamnino v dolino. Dolina se nenehno spreminja. Od začetka pri informacijskem centru narodnega parka pot vodi navkreber po Wimbachwegu. Hodimo po gozdni cesti, široki in rahlo se vzpenjajoči. Glavna značilnost doline so ogromni potoki melišča, ki se v nemščini imenujejo Gries, zato se zgornji del doline pogosto imenuje Wimbachgries.

Na zgornjem koncu doline dosegajo širino več kot kilometer. Plast grušča na trdni skalni podlagi doline je na mnogih mestih visoka do tristo metrov. Dolina je dobila ime po reki Wimbach, ki teče skoznjo. Voda prihaja iz številnih virov, teče v več potokih skozi zgornji del doline, nato poniknejo in pritečejo na površje na približno osemsto metrih nadmorske višine kot reka. Na najnižji točki se Wimbach izliva v Ramsauer Ache.

Na približno polovici doline bomo dosegli gorsko gostilno Wimbachschloss, nekdanjo lovsko kočo bavarskih kraljev. Od tam nadaljujemo v zadnji del doline Wimbachtal, kjer prenočimo v

koči Wimbachgrieshütte (1327 m). Za nočitev v omenjeni koči je nujno potrebna rezervacija!

Po prespani noči se naslednji dan odpravimo na pustolovščino prečenja Watzmanna. O tem pa v našem naslednjem zapisu v Gorenjskem glasu.

Nadmorska višina: 1327 m
Višinska razlika: 700 m
Trajanje: 3–4 ure
Zahtevnost: 1 / 5