Deklica s konjske odeje

Jankina zgodba je ena tistih, ki človeka pretrese v dno srca. Otroštva, kakršnega je imela, ne bi nikomur privoščili.

»Spomini na zgodnje otroštvo so zelo jasni in otipljivi, čeprav mi hčerka, ki je zdravnica, pravi, da je praktično nemogoče, da bi se spomnila, kaj se je z menoj dogajalo, ko sem upihnila prvo svečko,« pripoveduje.

»Do tretjega leta sem bivala pri rejnici, ki je bila že starejša, precej betežna, včasih tudi zelo živčna. Otrok nas je bilo šest, jaz sem bila najmlajša. Kakor koli obračam spomine, z vso gotovostjo lahko rečem to, da smo imeli pri njej le streho nad glavo, hrano in prostor za spanje. Ni nam izkazovala nobenih čustev, počutili smo se kot majhni prašički v svinjaku. Spali smo v eni ogromni postelji, ki je bila domače izdelave, segala pa je od stene do stene. Pozimi nas vsaj zeblo ni! Starejši rejenci so hodili v šolo, mene pa so, če je bilo lepo vreme, posadili na konjsko odejo sredi dvorišča ter odšli po opravkih. Mimo mene so se sprehajale kokoši, trop mačkov, gosi, le pes je bil za vsak primer privezan, saj je bil precej popadljiv. Ko je rejnica opoldne prihitela skuhat kosilo, mi je zamenjala plenice, me nahranila in me brez besed ponovno posadila na odejo. Poleti, ko je bilo zelo vroče, sem imela na glavi nekakšen slamnik. Da bi se kdo spomnil, pa mi pustil v steklenički malo krhlovke, se ni zgodilo! A sem preživela. Kmalu po tretjem rojstnem dnevu je rejnica hudo zbolela. Možganska kap je bila neizprosna, kmalu po vrnitvi domov je tudi umrla. Kam so šli drugi otroci, ne vem, pome je prišla mama, ki je sploh nisem poznala. Jokala sem in se je otepala, ko me je prijela kot žakelj moke in me odnesla na avtobus. Še na tisto malo besed, ki sem jih že spregovorila, sem pri njej pozabila. Živela je z nekim čudakom, ki ni bil zaposlen, opravljal je le uslužnostna dela po hišah. V času, ko je bila mama v službi, sem bila sama doma. Nekoč me je bolel trebušček, pa sem se začela neutolažljivo jokati. Poštar, ki je po bloku raznašal pošiljke, je vstopil, saj vrata niso bila zaklenjena. Našel me je sredi iztrebkov in bruhanja. Zakaj mi je čez nekaj dni prinesel nekaj knjig, med njimi je bila tudi prva čitanka, ne vem. Začela sem jih 'brati' ter se kar sama od sebe učila črk. Verjetno sem bila svetovni fenomen, saj sem najprej brala, potem sem šele govorila!

Prvi dve leti sem obiskovala tako imenovano posebno šolo, danes ji rečejo šola s prilagojenim programom. Učiteljica Urška, ki me je učila, je ugotovila, da tja ne sodim, zato je moja čemerna in namrgodena mama prišla pome in me ponovno odpeljala domov. Osnovno šolo sem zaključila z odliko, še glasbo sem imela petico, čeprav sem tako fušala, da so še mene bolela ušesa. A to je svetla plat osnovnošolske medalje. Tista, bolj zoprna pa je zelo drugačna. Sošolci z učitelji vred so me imeli za ciganko, čudaško, umazano. Nihče ni hotel sedeti ob meni, če so le mogli, so me spotikali, mi nagajali in se norčevali iz mene. Malo sem bila tudi sama kriva, saj se jim nisem nikoli postavila po robu. Govorila sem le, če sem bila vprašana. Takrat pa me je bilo težko ustaviti, saj sem o marsičem, zlasti pri zgodovini, vedela več kot učiteljica Breda. Po mami sem bila manjše rasti in precej debelušasta. Ker smo doma vsi trije spali v isti postelji, sem tudi tam doživela marsikaj. Oče (kasneje se je izkazalo, da ni moj oče) se je vedno pogosteje spozabil in je raje otipaval mene kot mamo. Nekoč, ko sva bila sama, sem potegnila iz žepa nožičko in mu zagrozila, da ga bom zabodla med 'jajca', če to še enkrat stori.

Zelo sem si želela, da bi lahko nadaljevala šolanje na srednji medicinski, pa žal nisem dobila kadrovske štipendije. S pomočjo oglasov sem našla službo sobarice v hotelu, ki je zraven ponujal še najem sobe. Izkazalo se je sicer, da je ta najem velik 'nateg', saj sem za sobico odštela skoraj toliko, kot sem prvo leto dobila plače. A ker sem bila prijazna do gostov, ker sem kar dobro govorila tudi italijansko, je padlo v moj žep precej napitnine. V letu, ko sem dopolnila 18. rojstni dan, sem ob pomoči enega od gostov, Slovenca, ki je živel v Švici, našla delo v Luganu za 750 frankov na mesec, z brezplačnim bivanjem in hrano v hotelu. Zdelo se mi je sanjsko! Da sem 'sanjska naložba' pa je bil prepričan tudi lastnik hotela, saj sem bila zelo skromna, tiha, ponižna in delavna. Brez ugovarjanja sem delala tudi po 15 ur na dan. Pisalo se je leto 1969, bila sem prepričana, da bolj srečnega človeka od mene ni. Leta 1970 je v Švici potekala zelo burna razprava o prevelikem številu tujcev v državi. Prišlo je celo do referenduma proti njihovemu čezmernemu priseljevanju. Mnogi priseljenci iz Jugoslavije, Italije in Španije smo bili na nek način ustrahovani, saj smo živeli z občutkom, da nas sicer potrebujejo zaradi dela, nismo pa bili zares dobrodošli. Lugano je bil zelo blizu italijanske meje, večina je govorila italijansko, zato sem se kljub vsemu počutila zelo domače. Zanimivo je bilo, da sem sobico, ki sem si jo delila z dekletom iz Torina, opremila s knjigami, četudi nisem niti ene prebrala, ker ni bilo časa. Zanimala me je zgodovina, kupovala sem enciklopedije, knjige o raziskovanju vesolja. Imeti veliko spodnjega perila in se vsak dan tudi dvakrat prhati je bilo zame pravo razkošje! Moja cimra je ob večerih pisala svojemu fantu, zraven pa jokala. Jaz nisem imela nikogar, zato sem lahko neobremenjeno padla v posteljo in v trenutku zaspala.

Po petih letih me je začelo nezadržno vleči domov. Že ob misli na domovino me je zabolelo pri srcu. Na bančnem računu sem imela okoli 30.000 frankov, izračunala sem, da bi si lahko kupila garsonjero, pa še bi mi ostalo …«