Srečanje Rex generacije

Bil je 1. julij leta 1976, ko je devet maturantov zaključilo šolanje na Tehniški šoli za lesarstvo Ljubljana. Popoldanski pouk so kot druga in tudi zadnja generacija imeli nad kulturnim domom na Duplici v Kamniku. Dopoldne so namreč vsi opravljali mizarska dela v tovarni Stol Kamnik. Tovarna je tudi dala pobudo za dislocirani oddelek v Kamniku, saj je zaznala potrebo po večji izobraženosti kadrov v lesni industriji.

To je bil za sošolce, za mlade fante in eno dekle, izjemno pester čas. Poleg dela v tovarni in študiranja so hkrati načrtovali poroke in reševali stanovanjske stiske, nekateri so se poročili še pred maturo, drugi tik po njej. Bili so izjemno povezani – kot sodelavci, kot sošolci in kot prijatelji. Povezani so še danes. Življenje ubira svojo pot in ostalo jih je še pet – Marija Zeilhofer, Anton Šimenc, Janez Pogačar, Jože Zupin in Anton Kočar. Sošolca Ceneta Kramarja so izgubili že leto dni po koncu šolanja, tragično je preminil med plezanjem v Franciji. »Tisto nas je vse zelo hudo prizadelo,« pravi Tone Šimenc. Jože Kepic, Brane Virijant in Stane Pavlič so se poslovili skozi leta. Kot na vseh srečanjih so se tudi na letošnjem najprej spomnili nanje in obiskali tri pokopališča, kjer počivajo, preden so se usedli k pogovoru v Okrepčevalnici pri Mežnarju v Zgornjem Tuhinju, kamor so – ko jim je le čas dopuščal – radi zašli tudi v tistih pestrih študentskih letih.

Enkrat stolovec, vedno stolovec

Pravijo si Rex generacija. Jože Zupin, ki se je tega domislil, obrazloži, da so vsi rojeni okoli petdesetega leta, leta 1952 pa so začeli delati stole Rex. V proizvodnjo celotnega vrtnega programa Rex so bili vključeni naši sogovorniki, ki se Stolovih časov spominjajo z nostalgijo. Tokrat so imeli dobro iztočnico za pogovor, kajti dopoldne pred njihovim popoldanskim letošnjim srečanjem so na nacionalni televiziji predvajali oddajo o ukrivljenem lesu, katerega veliki mojster je prav Jože Zupin. »Stol mi je veliko dal, jaz sem pa njemu tudi veliko vrnil,« pravi Zupin.

Še pet jih je ostalo iz generacije, ki je obiskovala dislociran kamniški oddelek Tehniške šole za lesarstvo Ljubljana. Fantje so Mimi posedli na kultni stol Rex. / Foto: arhiv Jožeta Zupina

To so bili drugačni časi, pripadnost podjetju je bila velika, še danes velja: enkrat stolovec, vedno stolovec. Zato je tudi okus toliko grenkejši, ko pogovor nanese na njegov zaton, na izginotje blagovne znamke. »Takrat smo se čutili prizadete in razočarane zaradi nazadovanja podjetja,« pravijo. Če debata postane previharna, imajo med seboj svojo Mimi (Marijo), ki zavpije: »Time out!« In kot pred petdesetimi leti jo tudi danes fantje poslušno ubogajo.

Vedno pa se razvedrijo in iz srca nasmejijo ob prigodah iz šolskih klopi. »Najbolj priljubljen je bil profesor slovenskega jezika Tone Vrhovšek, ki je bil strog in obenem vedno tudi zabaven«, se spominja Tone Šimenc, predsednik razreda, ki je zadolžen za organizacijo srečanj. Ta so doslej potekala vsakih deset let, sedaj pa se vsi strinjajo, da bo treba – ker čas pač neusmiljeno teče – frekvenco povečati, najbolje kar na letna srečanja. Vsi skupaj se že veselijo prihodnjega.