Razgled, ki jemlje sapo

Velebit je okoli 150 kilometrov dolga gorska pregrada, ki obalo Jadranskega morja ščiti pred hladnimi tokovi iz notranjosti Like. No, to sicer ne pomeni, da ob morju nikoli ni hladno, pomeni pa, da na Velebitu ob neugodnih vremenskih pogojih doživimo pravo Himalajo. Večina Velebit pozna po Premužičevi stezi, po Paklenici, po Bojinem kuku, morda po najvišjem Vaganskem brdu ali po, za domačine najpomembnejšem, Svetem brdu. Obstaja pa še množica vrhov, bolj ali manj znanih, ki so za pohodnika izjemno privlačni. Ko stopiš na njihovo teme, te pošteno nagradijo: z zadovoljstvom, z razgledom, s svobodo, mirom … Ja, različne stvari iščemo v naravi, a vsem, ki gore obiskujemo, nam te dajo nekaj več. In tega tisti, ki gora ne obiskujejo, ne razumejo niti ne doživijo.

Izhodišče tokratnega vzpona je Veliko Rujno, plato na Južnem Velebitu. Leži na višini okoli 900 metrov. Iz Starigrada se zapeljemo v smeri proti Crikvenici in nasproti tržnice opazimo smerokaz za Veliko Rujno. Zavijemo desno in cesta se začne strmo vzpenjati. Sedem kilometrov ceste je asfaltirane, nato pa sledi še sedem kilometrov utrjenega makadama, ki nas pripelje na Veliko Rujno do cerkvice Velike Gospe od Rujna na višini 870 metrov. Od cerkve se vrnemo nekaj sto metrov nazaj po cesti, ko nas smerokaz usmeri levo v smeri najvišjega vrha Velebita, Vaganskega vrha. Začetek poti poteka še po ravnem, po kolovozni cesti. Hodimo po poti 607. Gremo mimo znane jame Golubinka, ki je, glede na videno, primerna le za organiziran speleološki izlet, saj se spušča v globino. Nadaljujemo mimo jame do borovega gozda, kjer se začnemo zmerno vzpenjati. Pot je povsem nezahtevna. Po okoli pol ure vzpona pridemo do razpotja, kjer nas smerokaz usmeri desno, na pot 610, proti Goliću. Lahko zavijemo tukaj, lahko pa nadaljujemo do razgledne točke malce višje. Razgledna točka je levo, desno nad potjo pa je neoznačena stezica, ki nas pripelje na Stražbenico, s katere se odpre razgled na sedlo Buljma in v Veliko Paklenico. Po neoznačeni potki nadaljujemo v smeri Golića, se malce spustimo in pridemo na markirano pot. V prečnem vzponu dosežemo greben Golića. Del prečne poti poteka po pobočju, kjer je rovaril ogenj in je precej dreves pod ognjenimi zublji padlo. Do vrha Golića je pred nami strm del vzpona. Prečna in vršna pot sta izjemno razgledni, saj se nam odpre razgled na otok Pag, na Bojin kuk in na samem vršnem grebenu razgled v smeri Vaganskega vrha. Po razglednem in visokogorju podobnem grebenu sledimo do naslednjega vrha, Grabar, 1197 m n. m. Greben se spušča, je pa potrebna pozornost na vsakem koraku, saj je teren skalnat in terja pazljivost. Slikoviti, markirani poti sledimo proti jugovzhodu. Sleherni korak nas navdušuje z izjemnim razgledom. Pot je skalnata, a nadvse prijetna za pohajkovanje. Ko dosežemo navidezen rob grebena, se markirana pot obrne desno navzdol in se ponekod precej strmo spusti. Na naši desni, pod grebenom Golića, se začne kazati Štulinov dolac.

Če uporabljamo kakšno od digitalnih aplikacij, nas bo ta zavedla, saj je na njih vrisana pot, ki se pod grebenom Golića vrne nazaj na izhodišče, na Veliko Rujno. Vendar v živo te poti ni. Žal. Ko dosežemo manjši kal, po neoznačeni stezici sestopimo do makadamske ceste in se po njej vrnemo do izhodišča. Res je, da je te ceste dobre štiri kilometre. Ampak, kaj bomo jamrali, saj do avta čaka le še urica vzpona.

Nadmorska višina: 1265 m
Višinska razlika: 700 m
Trajanje: 6–7 ur
Zahtevnost: 3 / 5