Kolesarjenje po Siciliji, 8. del

Iz Corleoneja, kjer smo začeli etapo, smo krenili po glavni cesti. Sprva nas je spremljala valovita pokrajina skozi Valle di Vicari do jezera Lago di Prizzi, nato pa nas je čakal 15-kilometrski klanec. Nekje sredi vzpona smo prispeli v Prizzi, slikovito mesto na hribu.

Poleg vzponov nam je dan oteževal tudi močan veter, zato se je nekaj kolesarjev odločilo, da bodo nadaljevali s kombijem, drugi pa smo nadaljevali do prelaza na nadmorski višini 909 metrov. Sledil je približno 16-kilometrski spust, med katerim smo se spustili do Lercare Friddi, od koder smo nadaljevali po glavni cesti do mesta Alia, kjer smo si privoščili odmor za malico.

Iz Alie smo proti Caltavuturu nadaljevali po grebenu po samotnih lokalnih cestah. To je bil najbolj pustolovski del našega potepanja po Siciliji. Na poti skoraj ni bilo ničesar, nobenega naselja – le dolga cesta, suha trava in neskončna zlato rumena pokrajina.

Doživeli smo še nepričakovano presenečenje – ceste je nenadoma zmanjkalo. Najverjetneje jo je poškodoval oziroma odnesel zemeljski plaz. Kolesarji smo se nekako prebili čez poškodovani odsek, kombi pa se je moral obrniti in je do cilja prispel po precej daljši poti. Na samotnih cestah smo tu in tam srečali ovce, ki so se brezskrbno sprehajale po cesti, ter osle, ki so se pasli ob njej.

Osli so tu doma. / Foto: Marina Vuk

V mestu Caltavuturo smo ponovno prišli na glavno cesto, po kateri smo nadaljevali skozi Castellano Sicula. Napredovali smo počasi, saj smo bili že precej utrujeni, začelo pa nam je primanjkovati tudi vode. Tiste z električnimi kolesi je vse bolj tudi skrbelo, da se jim bodo pred ciljem izpraznile baterije – do cilja je bilo treba premagati še precej kilometrov in višinskih metrov. S težkim električnim kolesom brez pomoči motorja pa je kolesarjenje v klanec zelo naporno.

Na cilj v Petralio Sottana, ki leži na južnem pobočju gorovja Madonie na nadmorski višini med 900 in 1.100 metri, smo prispeli, ko se je že stemnilo. Najtežje je bilo tistim, ki jim je med potjo zmanjkalo baterije.

Po večerji v hotelski restavraciji nas je prežel občutek zadovoljstva, da smo uspešno zaključili izjemno naporen dan. Za nami je bila najbolj avanturistična in hkrati najtežja etapa našega potovanja, dolga 128 kilometrov, kjer smo premagali več kot 2.000 višinskih metrov. Pot pa smo nam oteževali še močan veter, pomanjkanje vode, prazne baterije in celo cesta, ki se je preprosto končala. Prav zaradi vseh teh nepredvidljivih dogodivščin pa je ta dan ostal eden najbolj nepozabnih na našem kolesarskem potovanju po Siciliji.