Aleksandra April, Gorenjka po rodu, je z zmago v resničnostnem šovu Kmetija naredila korak bližje k uresničitvi svojih sanj o samooskrbni kmetiji in podjetju. / Foto: Tina Dokl
Aleksandra April, Gorenjka po rodu, je z zmago v resničnostnem šovu Kmetija naredila korak bližje k uresničitvi svojih sanj o samooskrbni kmetiji in podjetju. / Foto: Tina Dokl
Kmetija kot zrcalo njenega življenja
Zmagovalka letošnje Kmetije Aleksandra April, po rodu Gorenjka, ki zadnja leta živi v Kopru, je šov doživela kot neposredno nadaljevanje svojega življenja, v katerem sta delo in preživetveni nagon igrala ključno vlogo že dolgo pred vstopom na posestvo.
Mesec dni po finalu letošnje Kmetije se življenje zmagovalke Aleksandre April počasi vrača v ustaljen ritem. Vse, kar je še pred kratkim potekalo v okviru ritma šova, je zamenjal drugačen vsakdan, v katerem ima zdaj nekoliko več prostora za razmislek o izkušnji, ki jo opisuje kot eno najintenzivnejših v svojem življenju. Ko danes govori o obdobju v šovu, ga ne opisuje kot nekaj, kar bi jo spremenilo v drugo osebo. Ravno nasprotno – prepričana je, da je Kmetija predvsem razgalila njen značaj, ki je bil oblikovan že dolgo, preden je stopila pred kamere. Čeprav so jo gledalci v šovu spoznali kot mirno, osredotočeno in izjemno delavno tekmovalko, Aleksandra pravi, da se za tem ni skrivala nobena vnaprej premišljena strategija. Takšna je bila že dolgo pred vstopom v oddajo. »Najbolj me definirata moja preteklost in nagon po preživetju. V šovu se je skozi vsako opravljeno nalogo jasno videlo, kako grem skozi življenje – z delom, disciplino in hitrostjo. Ne igram umazanih iger in ne stopam po ljudeh. Kmetija je bila le zrcalo mojega dejanskega življenja,« pove odkrito.
Njena življenjska pot se je začela v delovnem in zelo strogem družinskem okolju. Čeprav zadnjih nekaj let živi v Kopru, je odraščala v Kranju. Kot je dejala, ima na Gorenjsko lepe spomine, jo je pa odraščanje zgodaj naučilo samostojnosti. Še posebno poudarja, da sta jo najbolj oblikovala stroga vzgoja in zgodnji odhod od doma, ki sta jo prisilila, da se je hitro naučila zanašati nase. Kot je dejala, so imeli največji vpliv na njene vrednote mami, stari ata, stara mama in teta.
Vstop v šov Kmetija zanjo ni bil povezan zgolj z željo po izkušnji ali prepoznavnosti, temveč predvsem z odmikom od vsakdanjega ritma. Hkrati je v oddaji videla priložnost, da preizkusi svoje znanje in pridobi dodatne izkušnje za projekt, o katerem razmišlja že več let – lastno samooskrbno kmetijo. »Motiv je bil večplasten. Po eni strani je šlo za osebni izziv in željo po izkušnji življenja brez vsakodnevnega udobja, po drugi strani pa za avdicijo za mojo malo kmetijo, ki jo načrtujem že vsaj tri leta,« pojasnjuje.
Pred vstopom v šov ni čutila pravega strahu, a priznava, da je bilo prisotno nelagodje zaradi neznanega. Življenje brez telefona, interneta, ure in vsakršnega stika z zunanjim svetom je bilo zanjo nekaj povsem novega. »Predstavljajte si, da ste izolirani od sveta. Nimate ure, nimate interneta, nimate telefona, ne veste, kateri datum in kateri dan je, nimate niti ene skrbi zunanjega sveta, pomembno vam je samo, ali je zelje dovolj zraslo, koliko jajc so kure znesle danes, edina skrb, ki jo imate, je, kako sta kozi prišli iz ograde. Izkušnja je bila neverjetna.« Ko danes pogleda za nazaj, pravi, da so bili najbolj naporni prvi tedni snemanja. Mrzle noči, spanje na slami, boleče mišice in stalna utrujenost so predstavljali večji izziv kot medosebni odnosi, ki jih gledalci pogosto vidijo v ospredju.
Na vprašanje, kdaj je začutila, da bi lahko zmagala, odgovarja, da šele v zadnji areni. Do takrat o zmagi ni razmišljala, saj je bila osredotočena na posamezne naloge in dejstvo, da je bila med močnimi fizičnimi tekmeci edina ženska. Tudi pod pritiskom se je odzivala po svoje – umirjeno, brez konfliktov in z jasnim fokusom. »Sem na delovnih počitnicah, polnih izzivov. Izzive bom rešila v najkrajšem možnem času,« si je ponavljala. Ko je postalo jasno, da je zmagovalka, sprva sploh ni dojela, kaj se je zgodilo. »Nisem mogla verjeti, da je konec,« pravi danes in dodaja, da so bile njene prve misli po zmagi namenjene sinu Žigu in hčerki Nini.
Zmaga ji danes pomeni predvsem potrditev, da zmore več, kot je verjela sama. Hkrati ji je prinesla tudi zelo konkretne spremembe – finančno osnovo za uresničitev načrtov in večjo prepoznavnost, ki ji že odpira nova vrata. Ko danes pogleda nazaj, je prepričana, da je bila Kmetija ena največjih prelomnic v njenem življenju. Ne le zaradi zmage, ampak predvsem zato, ker ji je dala samozavest in potrditev, da je na pravi poti. Njeni cilji so jasno začrtani: ustvariti uspešno podjetje in dolgoročno najeti manjšo kmetijo, kjer bo lahko gradila svojo vizijo samooskrbe. Kljub novim priložnostim ostaja prizemljena in poudarja, da je delo še vedno njena glavna vrednota.
V vsakdanjem življenju ostaja zvesta preprostim stvarem – kavi z veliko mleka, plavanju, smučanju in ustvarjalnim hobijem, kot so risanje in ročna dela. Med bivanjem na posestvu je najbolj pogrešala sveže sadje, zelenjavo in sladkarije. Pri delu je izjemno organizirana, pri življenjskih odločitvah pa se bolj kot na načrte zanaša na intuicijo.
Mesec dni po zmagi je jasno, da je Kmetija zanjo pomenila veliko več kot tekmovanje. Bila je preizkus, izkušnja in hkrati začetek nove poti, na kateri želi ostati enako vztrajna, kot je bila pred kamerami. Če ji bo to uspelo prenesti tudi v prihodnost, je njen naslednji korak morda že v teku.