Kranj – Po odgovore smo se obrnili na lastnika doma na Kališču, Planinsko društvo Kranj, oziroma predsednika društva Primoža Černilca. Mimogrede smo ga povprašali še o tem, kako napreduje obnova Kranjske koče na Ledinah. Povedal je, da imajo za izvedbo del vse pripravljeno, a izvajalci zamujajo. Bili so tudi zasedeni, tako kot so bili helikopterski poleti vojske na planinske domove ustavljeni za določen čas, ker je bila avgusta prioriteta pomoč na poplavljenih območjih. »Nedavna ujma je precej pripomogla k zamiku začetka del,« je pojasnil Černilec. Dela bodo tako stekla ta mesec, a kljub temu koča še ne bo kmalu nared za goste, bi bila pa lahko odprta, če bi zaključili vsaj dela v notranjosti. »Kar se tiče oken, fasade in izolacije, elektrarne, novih oziroma dodatnih električnih panelov, lahko to delo poteka tudi po tem, ko ima koča že urejene toaletne prostore, je voda pitna, čistilna naprava sanirana,« je nadaljeval, a glede na trenutno situacijo bo koča prihodnje leto verjetno odprta tako kot letos.
Kaj pa se dogaja s Kališčem, smo radovedni. Med drugim smo nedavno na spletni strani PD Kranj opazili tudi obvestilo, da v društvu iščejo novega oskrbnika oziroma najemnika Planinskega doma na Kališču.
Predsednik društva pojasni, da so pred poletjem prosili zadnjega najemnika, ali bi lahko čez poletje poskrbel, da bi bil dom odprt, in jim je ugodil. Zdaj pa je tudi on zaključil. V tem času so v društvu iskali novega oskrbnika oziroma najemnika, dobili celo nekoga, ki je deloval resno, a si je tik pred podpisom pogodbe premislil. »Tako da ponovno iščemo,« ni Primož Černilec prav nič navdušen, da so spet na začetku. Poudari, da ljudi za delo v planinskih domovih ni več. »Nihče ne gre več gor, ker bi bil rad tam ali pa ker je pripaden nekemu društvu, goram ali prostovoljstvu, navsezadnje ljudem; večino zanima samo še zaslužek,« je jasen z otožnostjo v glasu. Slika na Kališču pravzaprav odseva sliko Slovenije, saj je realnost taka, da iščejo več kot sto oskrbnikov gorskih in planinskih koč, nadaljuje. »V Sloveniji na tem področju nastaja velik problem in društva sama enostavno ne bodo več zmogla. Ljudje res niso več kot včasih …« še doda.
Da je planinski dom na Kališču v slabem stanju, o tem čivkajo že vrabci, mu rečemo. Ne zanika. Našteje, kaj vse so s prijatelji iz društva in markacisti prostovoljno že naredili, a so predvsem »poflikali«. Kališče v bistvu potrebuje nov objekt, meni. »Največji problem so električna napeljava, vodna inštalacija, odtoki, čistilno napravo je treba sanirati …« Čistilna naprava bo prišla na vrsto prva že zaradi zakonskih določil, proces je podoben tistemu na Ledinah, tako da s tem izkušnje že imajo. Seznani pa nas, da je idejni projekt za nov dom na Kališču že nekaj let narejen, na preddvorski občini so zaprosili tudi za lokacijsko informacijo, vendar dokler za Kališče ne najdejo oskrbnika oz. najemnika, nič ne pomaga, če imajo celo rezervirana sredstva in bi obnovo lahko začeli. »Verjetno sicer ta idejni projekt takšen, kot je, ne bi ostal, bi pa 'šel skozi' z nekimi prilagoditvami, popravki.« Razmišljajo tudi, da bi bil objekt morda celo manjši. »Lepa bi bila lesena planinska koča, ne bi šli v smeri hotela,« razmišlja predsednik društva. So se pa že – in to tudi še načrtujejo – prijavili na državni razpis, če bi se med tem našel donator ali investitor, pa bi ga tudi sprejeli z odprtimi rokami, je iskren Černilec.
Poleg tega, da Kališče potrebuje praktično novo kočo, društvo ponovno čaka popravilo tovorne žičnice. Pred tremi leti je vanjo udarila strela. Ker je zgornja postaja dotrajana, se je naslednje leto temelj premaknil in je jeklenica padla s kolesa, sedaj pa društvo čaka že tretja sanacija, saj žičnica spet ne deluje, ker se je en del stebra podrl, izvemo. »Društvo z nekaj tisočaki ne more urediti vsega in tudi ne čez noč. Bomo šli, pogledali, popravili, a bo nekaj časa trajalo. Vendar takšno 'flikanje' ne gre v nedogled, zgornjo postajo bo pač treba na novo zgraditi.«
Seveda se Černilec zaveda, da čeprav je Kališče med ljubitelji planin in visokogorja izjemno priljubljeno, se do njega pač ne da priti z avtomobilom. »Veliko težje je dostopno za oskrbnika oziroma najemnika, vseeno pa gozdna cesta pride precej visoko, tovorna žičnica mu dostavi 'robo' … Če pa gre še za človeka, ki ima rad naravo in hkrati je še priročen, zna kaj sam popraviti … Z veseljem prihodnjemu najemniku oziroma oskrbniku nudimo vso podporo, če se le najde kdo. Dokler pa ne najdemo človeka, bo dom zaprt. Žal. Ne gre drugače …« zaključi predsednik Černilec nič kaj veselo.