Zaprta v temačni kleti

Zlo, ki ga nočemo videti, 2. del

»Sestra je imela zaradi nesreče veliko zdravstvenih težav, zato je bil oče do nje vsaj malo prizanesljiv. V letih, ki so sledila, sem bila jaz tista, na kateri je sproščal svoje pijanske fantazije. Mama se mi je v pijanosti pogosto smejala in ga še spodbujala …«

Martinine zgodbe še ni bilo konec: »Pekel se je nadaljeval do mojega štirinajstega leta. Tedaj so se ena vrata zaprla, a so se hkrati odprla druga. Če še ne veste: tudi v peklu je več soban, v eni so hujše razmere kot v drugi.

Končala sem osnovno šolo. Kaj pa zdaj? Mama mi je rekla: 'Ne bom te več vzdrževala, moraš si najti kakšno delo!' Preden sem preštela do deset, ga mi je že sama našla. Pome je prišla neka ženska. Že od daleč se ji je videlo, da je dobro situirana. Po poklicu je bila zobozdravnica, njen mož pa arheolog. Bila je zelo prijazna, vse mogoče mi je obljubljala. Na začetku mi ni bilo hudega. Otroka sta bila sicer zelo nevzgojena in ravbarska, a ker sem imela za seboj precej izkušenj z bratom in njegovimi izpadi, sem ju znala hitro obvladati. Moških sem se bala in tudi njega sem se. Strah je bil čisto nagonski. Nisem bila neumna, vedela sem, kaj pomenijo njegovi pogledi, ki so drseli po meni. Nikoli ga nisem gledala v oči, a mi to ni prav nič pomagalo. Nekoč me je poslal v klet, potem pa prišel še sam za menoj.

Ko je obrnil ključ v ključavnici, sem vedela, kaj to pomeni. 'Pridi, se bova malo muckala!' je rekel. Od studa me je streslo po vsem telesu, sploh po tem, ko sem videla, kako mu tista reč v hlačah tišči ven. Začela sem na ves glas jokati in klicati na pomoč. Stekla sem do okna in tolkla po njem. V tistem trenutku se je ustrašil, da me bo kdo slišal. 'Če boš pred ženo kaj izčvekala, bo po tebi!' mi je zagrozil.

Nekoč se me je pri mizi slučajno dotaknil. V trenutku mi je postalo zelo slabo. Vse, kar sem pojedla, je začelo siliti ven. Več kot uro sem bila potem na stranišču in bruhala. Začela sem se spraševati, kaj je z menoj narobe, da začnejo moški takoj, ko so sami z menoj, siliti vame in zahtevajo seks. Vedno bolj sem bila prepričana, da sem sama kriva.

Čez kakšno leto mi je mama pisala, da se moram vrniti domov, ker je očim naredil samomor. O, kako se mi je oddahnilo! Ena žival manj na tem svetu! Mama se je na pogrebu obnašala, kot bi bilo konec sveta. Gledala sem v tla in vse, kar se mi je motalo po glavi, je bilo, da me ima Bog še malo rad, saj je očima odstranil iz mojega življenja.

Sestre v tem času nisem nič videla. Čisto se je spremenila. Ni imela nobenega obstanka. To, kar je očim počel z njo, je vplivalo na njeno psiho. Obnašala se je, kot bi ji bilo čisto vseeno. Begala je sem in tja, nikjer ni bila zaposlena. Moški, ki jih je vlačila domov, so jo vsi po vrsti izkoriščali. Pri njih je iskala ljubezen, od nje so zahtevali le seks. Hotela sem ji pomagati, pa nisem vedela, kako.

Kmalu sem se zaposlila. Službo sem našla v sosednjem kraju. Domov sem se vozila z avtobusom. Nekoč, ko sem nameravala izstopiti, je šofer zaklenil vrata. 'Še malo se bova peljala,' mi je rekel. Obstal je na neki stranski poti, me zagrabil in zvlekel ven. Spotoma je zagrabil večji kamen in mi zagrozil, da mi bo razbil glavo, če se takoj ne slečem. Tresla sem se po vsem telesu, ko sem s sebe vlekla hlačke. Tedaj pa sva zaslišala neke glasove. Iz planinske koče se je vračala skupina pohodnikov. V trenutku me je spet zagrabil in porinil nazaj v avtobus. V roki je še zmeraj držal kamen. Držal me je za glavo in mi jo tiščal ob sedež. Na srečo ga je želja po seksu potem minila. Ukazal mi je, naj izstopim, potem pa me je pustil samo in se odpeljal. Kasneje sem malo povprašala, kdo je. Izvedela sem, da ima doma ženo, dva otroka, tretji pa je bil na poti. Uboga žena. Verjetno nisem bila prva, ki jo je napadel.

Stara sem bila sedemnajst let, ko sem spoznala Tomislava. Bil je tih in miren fant. Po vseh nasilnežih, ki so s svojimi umazanimi rokami grabili po meni in zahtevali svoje, sem bila vesela, da je drugačen od njih. Kaj je ljubezen, nisem vedela. Mislila sem, da je to, da mi je všeč, dovolj, da sem z njim. Tudi sestri se ni zdel napačen. Za osemnajsti rojstni dan sem se poročila z njim.

Šele po poroki je pokazal pravi obraz. Prepričal me je, da sem njegova lastnina, da sem podpisala pri matičarju, da lahko dela z menoj, kar hoče. Ni imel nobenega sramu. Bil je kot pes, ki se goni. Prijaznost, s katero me je osvojil, je izginila. Nenehno je razmišljal o tem, da bi imel dve ženski hkrati. Silil me je, da bi domov pripeljala še kakšno prijateljico. Žal nisem imela nobene, saj sem bila precej osamljena in sem se z drugimi nerada družila. Najraje si me je vzel na pralnem stroju, med centrifugiranjem.

Ves čas mi je govoril, kaj moram storiti zanj. Žena mora biti možu pokorna. On lahko dela z njo, kar hoče. Po dveh, treh mesecih sem izvedela, da je hkrati hodil tudi k neki drugi ženski. Ena je bila zanj premalo. Kaj je počel z njo, ne vem. Rodila sem mu dva otroka, trikrat sem splavila. Četudi sem imela spiralo, sem zanosila. Ko sem bila noseča tretjič, mi je zagrozil, da mi bo otroka sam izpraskal ven, če ne grem naredit splava. Bila sem na robu obupa. Rešitev sem videla le v samomoru. Dvakrat sem si poskušala vzeti življenje, a brezuspešno.

Leta, ki so sledila, niso bila lahka. Poniževal me je na vsakem koraku. Prepričevala sem se, da so tako in tako vsi moški enaki, da ne bom nič prebrala, četudi se ločim in si najdem drugega. Skrbela sem za otroka, naredila sem vse, da jima je bilo s hudim prizaneseno.

Hvaležna sem, da me poslušate. Z drugimi ljudmi imam že vse življenje težave. Sošolci, ki so imeli polne žepe sladkarij, niso razumeli, da pri nas doma ni bilo denarja niti za kruh. Razredničarka v šestem razredu se je čudila, od kod mi modrice po telesu. Njeni starši so bili dobri in ljubeči, pa ni imela grdih izkušenj. Ko sem zdravnici zaupala, kako moški lazijo za menoj, se je le zasmejala. 'Bežite no, malo pretiravate! Zakaj se pa mene izogibajo?' je rekla.«

(Konec)