Luna nagajiva (17. del)

Sadizem (na televiziji) in ljubezen (v življenju)

Pred časom (datum ni pomemben) je televizijske gledalce pretresel prikaz »lastne predstave mladoletnice«, ki jo je posnela in pokazala na svoji (?) spletni strani. Najstnica se je izživljala nad v postelji onemoglo devetdesetletnico tako, da ji je na različne načine povzročala bolečine (ščipanje, zbadanje, cukanje) in uživala ter se smejala ob nemočnih vzklikih svoje žrtve …

Seveda so na televiziji takoj ostro obsodili početje. Objavili so tudi nastop pristojnega ministra, ki je odločno pribil, da so takoj zahtevali pojasnilo od vodilnih v zavodu starostnikov. Tudi vsi naslednji so bili ogorčeni in zaskrbljeni …

Prepričan sem, da (vsaj takoj ob dogodku) televizija ni primerna in pooblaščena za razčiščevanje, vendar se mi vseeno vsiljujejo dvomi. Je prav, da so o dogodku kolegi (novinarji) poročali? Seveda je, vendar je tudi prav, da vemo, da je naloga novinarja poročanje, in ne komentiranje, ki sicer lahko sledi šele kasneje … Žal se nekateri tega ne zavedajo, še zlasti ko gre za notranjo politiko …

Za sadistično mučeno gospo bodo skrbeli psihologi. Kaj bo pa z »nesrečno sadistko«? Saj gre vendar v bistvu za mlado »nadobudno« osebo, ki jo bo življenje šele oblikovalo in (upajmo) predstavlja tudi bodočo ljubezen …

Dejanja nosilca pojma sadizma, francoskega plemiča de Sada, je v človeškem razvoju zamenjala ljubezen, ki ji življenje ob neverjetnih sposobnostih prinaša tudi temno stran. Ob tem se spominjam druge zelo spoštovane (čez) devetdesetletnice, slavistke, Kranjčanke, katere pisateljevanje je postalo stalnica, ko po upokojitvi še vedno piše in izdaja …