Na koncu pride starost

Enkrat ljubica, večno ljubica, 3. del

Janka se ob dogodkih, ki so dodobra zaznamovali njeno življenje, danes, s časovnim zamikom, lahko le še muza: »Takrat me je bilo pa strah, veste. Toliko brihtna sem pa bila, da sem vedela, da se nekaterim ljudem ni bilo dobro zameriti.«

Zavedala se je, da je takrat, ko zakonska žena izve za ljubico, zmeraj hudo.

»Vseeno sem zbrala toliko poguma, da sem odprla okno in začela vpiti nanjo, da jo bom zaradi modric in izpuljenih las tožila. Ko sem se malo umirila, sem se oblekla. Zanimivo je bilo, da me ni dosti brigalo, kako bo vešča doma obračunala z Metodom. Naslednji dan ga ni bilo v službo, je pa prišel njegov sin Gorazd. Prinesel mi je kuverto z 10.000 nemškimi markami. Začel me je pregovarjati, naj vendar pustim njegovega očeta pri miru. Na koncu sem le pristala, da grem, a pod pogojem, da mi najdejo dobro službo in stanovanje. Vse mi je obljubil. Kmalu za njim je prihrumela še Metodova hčerka. Bila je zelo nasilna, čisto po mami. Če je ne bi zadrževala dva moška, ki sta jo spremljala, ne vem, kako bi se srečanje končalo. Zagrozila sem, da bom poklicala miličnike. A jih nisem, kajti izkazalo se je, da je eden od njenih spremljevalcev prav to – miličnik. Moram pa reči, da sem po teh soočenjih svojega ljubimca bolje razumela. Bog ve, kakšen pekel je ob svojih babnicah imel doma!

Potem pa je usoda posegla vmes. Metoda je zadela kap. To mi je prišla njegova žena z nekim čudnim zadoščenjem v glasu osebno povedat. Nikoli si ni opomogel. Mislila sem, da mi bo žalostna usoda prinesla olajšanje, toda v trenutku obupa, ko sva po spletu okoliščin sedeli skupaj pred vrati sobe za intenzivno nego v bolnišnici, sem začutila, da ga ljubiva obe, vsaka na svoj način.

Še dobro, da mi je Gorazd hitro našel novo službo in tudi stanovanje, kajti čez tri mesece in pol je Metod umrl. Kakšen pogreb so mu organizirali! Vsa Obala se je znašla na pokopališču! Namenili so mu veliko v srce segajočih govorov. Stala sem daleč stran, tolažila me je misel, da je ob meni našel vsaj nekaj trenutkov sreče.

S težkim srcem sem zapuščala to obmorsko mesto, v katerem sem se počutila kolikor toliko varno. Zavedala sem se, da me bo v Ljubljani Stevo veliko lažje našel …

Je pa bilo hecno: dobila sem službo, za katero je bila zahtevana višja ali visoka izobrazba. Nihče ni vprašal po mojih dokazilih, morda zato ne, ker sem bila edina, ki je odlično govorila nemško. Hitro sem se vklopila, uvedla sem celo nekaj sprememb pri poslovanju s tujino. Med drugim smo tam odprli poseben račun, ki je firmi kasneje, ko smo padli v hiperinflacijo, še kako prav prišel. S fanti pa nisem imela sreče. Služba težka, a sem jo zmogla, toda ljubezni, po kateri sem hrepenela, ni bilo od nikoder. Prihajali so in odhajali, običajno sem bila še njihov 'financ minister'. Gospod Pravi se me je izogibal.

Po dveh letih samote sem spoznala Darjana. Bil je idealen tudi zato, ker je bil poročen. Sodil je med tako imenovane intelektualce, znal se je obnašati, z njim se je bilo zelo lepo pogovarjati. Na njegove štiri otroke, ki so ga čakali doma, nisem niti pomislila. Ko sva bila najbolj intimna, me je občasno zamikalo, da bi mu priznala, da sem po poklicu le navadna sobarica brez kakršne koli izobrazbe. Pa tega, logično, nisem storila. Metod mi je zmeraj govoril, da obstajajo poklici, v katerih šole niso pomembne. Recimo, da sem se skozi leta, ko sem se gibala med samimi takšnimi, ki so se lahko pohvalili s to ali ono fakulteto, prepričala na lastni koži, da je imel prav. V poslu mi niso segli niti do kolen!

Tudi Darjanu njegova meščanska uglajenost, ki je v družbi s socialističnim razmišljanjem in obnašanjem precej izstopala, ni dosti pomagala. Hitro sem ga ovila okoli prsta in brez težav je pristal na 'blagovno menjavo': jaz njemu telo, on meni finančno podporo. Žal se je že po dobrem letu spremenil v žival najslabše vrste. Ob meni se je počutil že tako varnega, da je prišel na dan s spolnimi odkloni, ki jih do takrat še nisem poznala. Najbolj je užival, ko je gledal, kako me 'natepavajo' drugi. Po trije naenkrat ... Uboga žena, ubogi otroci.

Znašla sem se v primežu nasilja in alkohola, občasno tudi droge. Z nečloveškimi močmi sem se trudila, da vsaj delo v službi ni trpelo. Šele ko sem nekoč zaradi premočne doze nekih zdravil, ki jim ne vem več imena, padla v komo in pristala v bolnišnici, se je Darjan iz strahu, da bodo miličniki začeli raziskovati, kaj se je zgodilo, odmaknil od mene. Iz bolnišnice domov me je pripeljal Bojan. Bil je varnostnik, nikogar se ni bal in to mi je bilo na njem najbolj všeč. Toda usoda je hotela, da je našel fotografije z mojih žurov in najina zgodba se je v enem tednu v solzah končala.

Minilo je več let, preden sem si našla resnega moškega. Vmes so me zdravili zaradi živcev. Orgije, v katere me je pahnil Darjan, so imele precej resne psihične posledice.

Potem je prišla osamosvojitev. Iz vseh možnih lukenj so prilezli tajkuni, ki so se polastili tudi naše firme. Dobila sem bogato odpravnino. Sicer sem jim omenila, da bodo imeli od mene več koristi, če ostanem na svojem delovnem mestu, a me niso slišali. Bili so kot buldožerji. V kratkem času so firmo tudi uničili, za njo ni ostalo praktično nič.

Prišel je čas, ko moški za žensko v srednjih letih ne rastejo na vsakem drevesu. Pod streho sem sprejela nekaj 'ostankov', a sem se jih hitro naveličala. Še najdlje je ostal Gorazd, ki mi je v okolici Ivančne Gorice zapustil hišo, kamor sem se potem preselila. Steva so menda ubili v nekem strelskem obračunu v Nemčiji. Dve tolpi se nista mogli dogovoriti, čigave so Bolgarke oziroma Ukrajinke, ki so služile kot prostitutke.

Še zmeraj sem zelo pri močeh, prevajam, sem in tja tudi učim nemščino dijake in študente. Jaz, ena čisto običajna sobarica! Imam precej premoženja, mislim, da ga bom zapustila Metodovemu sinu. Naj se denar vrne tja, od koder ga je največ prišlo!«