Eva Hribernik / Foto: Tina Dokl

Ne vpijem na ljudi in ne loputam z vrati. Mi ni treba

Eva Hribernik je v poklicu operne režiserke združila dve svoji veliki ljubezni: ljubezen do glasbe in do gledališča. Ustvarja v Sloveniji in v mednarodnem prostoru. Letos se je domačemu občinstvu prvič predstavila v ljubljanski Operi, prav pred kratkim pa so na odru Cankarjevega doma premierno uprizorili otroško in mladinsko opero Kekec in škrat Skovik, ki je prav tako nastala pod njenim režijskim vodstvom.

»Opera je bila rojena za pomembne dogodke v bogatih družinah …
Z njo so tisti, ki so si jo lahko privoščili, pokazali svojo moč. Danes v opero hodijo vsi, ni več vezana na določen socialni sloj.«

Po rodu je Radovljičanka, a že dolgo živi razpeta med Slovenijo in Italijo, kjer si je v Bologni ustvarila družino. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani je doštudirala dramaturgijo in nato diplomirala iz operne režije na Akademiji za italijansko opero v Veroni, kjer so se ji takoj po zaključku študija odprle možnosti za ustvarjanje.

Režira tako sodobne kot klasične opere, muzikale, operno-baletne predstave, rada in veliko ustvarja tudi za otroke in mladino. V letošnji sezoni ji je prvič vrata odprla največja slovenska operna hiša, kjer je režirala romantično opereto Dežela smehljaja in komično opero Miši v operni hiši. Prejšnji mesec je bila na odru Cankarjevega doma pod njenim režijskim vodstvom premierno uprizorjena opera za otroke in mladino Kekec in škrat Skovik.

Za delo na kulturnem in umetniškem področju je prejela mednarodno nagrado Premio Internazionale Universum Donna 2019, ki jo je podelila strokovna mednarodna žirija Universum Academy Switzerland.

Operna med nepoznavalci pri nas danes velja za nekaj rahlo arhaičnega … Kaj je tisto, zaradi česar privlači še danes, ko je na voljo cela paleta možnosti za umetniška doživetja in zabavo?

Opera je bila rojena za pomembne dogodke v bogatih družinah, za rojstva, poroke … Z njo so tisti, ki so si jo lahko privoščili, pokazali svojo moč. Danes v opero hodijo vsi, ni več vezana na določen socialni sloj. Ne nazadnje danes nastaja tudi ogromno oper za otroke. Tudi sama se jim veliko posvečam.

Pri nastajanju operne predstave je angažiranih izjemno veliko ljudi. Kdo pa je glavni? Skladatelj, ki delo napiše, dirigent, režiser?

Umetniški vodja je tisti, ki izbere režiserja za določeno uprizoritev, potem pa skupaj oblikujeta ustvarjalno ekipo, v kateri so še scenograf, kostumograf, koreograf, oblikovalec luči … Pa operni zbor, solisti, orkester … Več kot sto ljudi je samo na odru …

Proces uprizoritve se začne z glasbenimi vajami, sledijo ansambelske vaje, ki jih vodi dirigent, šele po tem v nastajanje predstave vstopi režiser, ki vodi režijske vaje ali aranžirke in začne postavljati predstavo v prostor. Na začetku običajno razloži svojo idejo, vizijo, včasih se mu v tem procesu pridruži tudi dramaturg … Zgodba se počasi sestavi. Osnova je partitura, potem pa ustvarimo svet, v katerem ta zaživi. Zanimivo je, kako včasih pri tem ustvarjalci odkrijemo še kakšno skrito dimenzijo, ki je celo skladatelj ni videl. In v tem je res čar mojega dela.

Tudi v glasbenem svetu ste ženske še vedno v manjšini, sploh v vlogah režiserk in dirigentk. Se to pozna pri odnosu s soustvarjalci, občinstvom, morda producenti?

Dve leti sem preživela na specialističnem študiju operne režije v Veroni, kjer sem nato ostala še okoli pet let, saj so se mi takoj po študiju odprle priložnosti za delo, tako da v tem smislu nikoli nisem imela nobenih težav.

Je pa res, da je poklic režiserja vedno veljal za »moški« poklic, režiserji pa so pri delu včasih pogosto uporabljali avtoritativno moč: oni so bili tisti, ki so vodili vaje, ki so bili po statusu nad pevci …

… in ki jim je bilo dovoljeno, da se zjezijo, ukažejo in si premislijo, če se jim zazdi?

Tako je. V zadnjem času se stvari spreminjajo in moški prihajajo v neko novo fazo, v kateri se tudi oni zmorejo povezati na drugačen način, ne da bi pri tem izgubili avtoriteto.

Sama se zavedam, da nimam »moške moči«, zato delujem po »ženskem principu«. To pomeni, da sprejemam, poskušam pevce razumeti, z empatijo zaznati, kdo je pravzaprav tisti, ki ga imam na drugi strani … Vsekakor ne vpijem na ljudi in ne loputam z vrati. Mi ni treba, tudi moj način deluje, morda še bolj kot klasični avtoritarni, saj se ljudje ne zapirajo pred mano, ampak začnejo sodelovati. Na ta način smo lahko najbolj produktivni in ustvarjalni.

Operni režiserji ste samohodci, niste navezani na eno samo hišo, prehajate med kolektivi.

Trenutno imam status samozaposlenega v kulturi, ki sem ga pridobila tu, v Sloveniji. A delujem precej širše, grem tja, kamor me pokličejo. Trenutno ob domačih odrih največ v Italiji in tudi na Hrvaškem. Nekdo te pokliče in greš, tako je to …

Je naporno, se da preživeti?

Na začetku je težko, ker si plačan zelo malo oziroma delaš pod ceno. V projekt vložiš ogromno časa, samo priprava lahko traja po več mesecev. Nihče ne vidi števila ur, ki si jih vložil, in nihče ti jih ne plača. Ampak če si priden, se poti začnejo odpirati. In to se je zgodilo tudi meni.

Tako se zdaj res ne morem pritoževati; prvi projekt sem dobila že takoj po študiju, v Veroni, potem pa ogromno tudi v Sloveniji. Torej: da, s tem delom je zagotovo mogoče preživeti. Sama se ves čas trudim, da opera ostaja moj poklic, predvsem pa tudi moje poslanstvo.

Zasebno živite razpeti med Bologno in Radovljico. Kako usklajujete družinsko in profesionalno življenje?

Tako je: z družino, hčerko in možem, ki je Italijan, operni pevec, živimo v Bologni. Veliko smo tudi v Radovljici, kjer živijo moji starši.

Seveda dileme so, ampak vendarle vem, da je družino in kariero mogoče dobro usklajevati. Z razumevanjem bližnjih, seveda. Ko sem s svojo punčko, ne štejejo minute, šteje čas, kvalitetno preživet z družino.

Vaš zadnji projekt je opera za mlade – in odrasle – Kekec. Premiera je bila prejšnji mesec v Cankarjevem domu … Kaj novega prinaša njegova zgodba pod vašim režijskim vodstvom?

Naš Kekec je v središče zgodbe postavil Bedanca, ki ga vsi poznamo kot negativca, zlobneža, ki krade otroke. Tudi v naši uprizoritvi ukrade slepo Mojco, a smo ga vseeno želeli prikazati čim bolj večplastno. Ne samo kot negativneža, ampak kot osamljenega človeka, ki išče človeško bližino in zato zahaja v vas; na svoj posebni način, a v resnici samo zato, ker si želi biti del skupnosti.

Odzivi na premieri so bili zelo lepi, sploh pri otrocih, ki veljajo za najbolj iskreno občinstvo.

Kaj vam kot ustvarjalki predstave pomeni odziv občinstva?

Vse. Prav prevzame me navdušenje otrok, njihovo veselje, ki ga začutim, ko se zavesa odgrne in prvi pogled na sceno izzove njihov iskreni: »Uauuu ...« To čudenje, ki ga imamo najbrž v sebi vsi, pa smo nanj v poteku življenja mnogi pozabili … Majhne lepe stvari, ki jih otroci še živijo, vsak dan, se me vsakič znova dotakne.

Delo režiserja se s premiero ne zaključi, ampak lok se vendarle obrne navzdol. Kaj so projekti, ki vas čakajo po premieri Kekca?

Sezona, ki je v teku, je bila zame zelo uspešna; jeseni sem režirala svojo prvo predstavo v ljubljanski Operi. V enem večeru smo združili dve operi: Leharjevo opereto Dežela smehljaja in slovensko noviteto, komično opero Miši v operni hiši skladatelja Alojza Ajdiča. Ta zahtevni projekt nam je zelo uspel. Takoj za tem sem začela pripravljati komorno opero Heloiza (in Abelard), ki smo jo januarja uprizorili v Cankarjevem domu, nato pa, kot že rečeno, Kekca.

Moje delo se pravzaprav nikoli ne zaključi. V maju me čakajo še ponovitve Kekca; na obnovitvenih vajah bomo spet izdelovali, dodelovali in obnavljali; saj veste, vedno je mogoče še kaj izboljšati. Septembra pa me čaka velik projekt v opernem gledališču na Reki.

Vem, da je vprašanje klišejsko, pa vendar: če bi si lahko brez omejitev izbral, kje boste režirali in kaj …

Kje? Po vseh velikih opernih hišah, po Evropi in po svetu … (smeh). Kaj? To pa prepuščam življenju, da mi nasproti pripelje pravo operno delo. Tisto, ki bo natančno ustrezalo kraju in trenutku, v katerem bom takrat.

Oddajte svoj komentar

Kranj 19°

zmerno oblačno
vlažnost: 67 %
veter: V, hitrost: 11 km/h

8/22

petek

8/23

sobota

10/22

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

RAZSTAVE / Stražišče, 24. maj 2024

Razstava klekljanih in kvačkanih izdelkov

PRIREDITVE / Breg ob Savi, 24. maj 2024

Župnijski slovesnosti na Bregu ob Savi

OBVESTILA / Preddvor, Naklo, 24. maj 2024

Umovadba, zvišan krvni sladkor

PRIREDITVE / Podbrezje, 24. maj 2024

Dobrodelna nogometna tekma in dražba

RAZSTAVE / Duplje, 24. maj 2024

Impresije morskih krajin

IZLETI / Naklo, 25. maj 2024

Pohod po Naklem in okolici – Voglarjeva pot

PRIREDITVE / Škofja Loka, 25. maj 2024

Revija mladih slovenskih orglavcev

PRIREDITVE / Breg ob Savi, 26. maj 2024

Župnijski slovesnosti na Bregu ob Savi

 

 
 

 

 
 
 

Rešitev je kavcijski sistem / 09:28, 24. maj

Ena večjih bedarij zadnjih desetletij je pitje vode iz plastenk. Povrhu ob držanju flaše plastika poka. Boste rekli koga to moti. Recimo v a...

Policisti preverjali, kako vzorni so vozniki e-skirojev / 16:00, 23. maj

No ja, ko vidiš kako kršijo prometne predpise starejši, potem že veš kako vzgajajo otroke. Zato ni čudno, da se otroci obnašajo kot se v krš...

Do hitrejše in kvalitetnejše povezave s spletom preko omrežja RUNE / 15:40, 23. maj

Upam, da to berejo tudi uslužbenci Telekoma in nam v Kranju omogočijo optično povezavo v internet, ne pa da še dandanes uporabniki visimo na...

Helikoptersko reševanje / 15:38, 23. maj

Zadeva se vleče že od leta 1979 dalje. Takrat in nekaj kasneje bi lahko dobili polno opremljen helikopter zastonj in bi lahko le nadgrajeval...

Tudi družinski zdravniki v Sloveniji imamo dovolj / 13:04, 22. maj

Ta pokvarjena in nesposobna vlada bo uničila vse, kar je še delovalo v Sloveniji. Treba bo na ulice in jih pognati iz foteljev. Levica misli, da je vladanje njen peskovnik.

Počutje v podjetju je ključno / 07:40, 20. maj

Imam vprašanje. V GG redno objavljate članke in zgodbe o družinskih podjetjih ( lani prevoznik Bizjak z družino, pa Habjan z družino, pa še ...

Tudi družinski zdravniki v Sloveniji imamo dovolj / 16:03, 15. maj

Rozalija, besede ste mi vzela iz ust. Resnično, ko prideš v ZD misliš, da si prišel v mesto duhov. Enga jamranja z vseh strani. Odprite svoj...