Pripovedi iz naše prihodnosti

Razstava likovnih del slikarke Veronike Vesel Potočnik z naslovom Plasti prekrivanja v kamniški Galeriji Pogled pravzaprav razkriva prihodnost civilizacije.

Kamnik – Na steni pred nami se na sliki, sestavljeni iz več t. i. foreks plošč, razteza za človeško postavo visoka kompozicija, v kateri iz amorfnih – oh, kako vseuporabna je danes ta beseda – tal kot dve debli v nebo rasteta nekakšna arhitekturna babilonska stolpa. Gre za delo z naslovom Sky Is The Limit (Nebo je meja), likovno pripoved Veronike Vesel Potočnik izpred nekaj let, za katero bi morda lahko rekli, da predstavlja osrednjo smer miselnega toka, ki umetnico vodi pri njenem likovnem ustvarjanju zadnjih let. Na sliki od spodaj navzgor raste konglomerat stanovanjskih enot, ki se pnejo v nebo, kjer je svetleje in zdi se, da prijetneje kot tam spodaj.

Delo, ki ga je pred leti predstavila v domačem Kranju, je zdaj na ogled v majhni, a pomembni kamniški galeriji, ki je zavezana predstavljanju sodobne umetnosti in aktualne likovne in fotografske produkcije.

Brezosebnost betonskih džungel

Poleg omenjenega dela je slikarka tokrat na ogled postavila še dve sliki večjega formata in nekaj manjših del iz zadnjega ustvarjalnega obdobja. Običajno slika v tehniki tuš na papirju ali platnu, ki ga predvsem pri plastenju, na primer na njenih slikah značilnih arhitekturnih enot, kombinira z akrilom.

»Veronika Vesel Potočnik se v svojem delu v zadnjih nekaj letih posveča predvsem vprašanju človeka kot glavnega kreatorja sveta, ki brez vsakega razmisleka pod pretvezo napredka in nuje povečuje in širi betonske džungle,« ob slikarkinih delih razmišlja kustosinja galerije Saša Bučan. »Tako je za en del družbe človek ustvarjalec, za tiste pa, ki jih vselej nove in višje in še bolj posebne stavbe ne navdušujejo, ampak navdajajo s strahom pred izginjanjem naravnih oaz v urbanem, zgolj in samo destruktor.« Umetnica seveda sodi med slednje. O tem govorijo njene slike. V likovne zgodbe slika nekakšne arhitekturne »mašine«, ki se, kot zapiše kustosinja, sestavljene iz drobnejših prostorov, nalagajo ena vrh druge in tako tvorijo številne domala fantastične stavbne organizme, ki s svojo kontrastno črno-belo podobo govorijo o melodiji grozljive tišine, ki veje iz praznih prostorov, za katere ne vemo, komu so namenjeni in ali so sploh kdaj imeli svoje notranje življenje.

»Podiramo staro, gradimo novo. Tudi v Kranju, kjer živim, je kar nekaj stavbno degradiranih območij, na drugem delu mesta pa se gradijo novi trgovski centri, ki sicer hipno zadovoljujejo v potrošništvo usmerjeno družbo, kar pa seveda ni zgodba na dolgi rok,« pove Veronika Vesel Potočnik, ki sicer na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo poučuje likovno teorijo in risanje ter slikanje. »Trenutno si najlažje čas za ustvarjanje vzamem med počitnicami, ko gre z mano na morje vselej tudi pribor za slikanje. Naslikam veliko del manjših dimenzij, nameravam pa se znova vrniti k velikemu platnu in izpolniti še neuresničene zamisli. Ko sem na arhitekturnem bienalu v Benetkah videla posnetke naftnih ploščadi, sončnih elektrarn in polj, polnih strojev, sem se vprašala, kam gre civilizacija z vsemi temi brezosebnimi ogrodji in orodji ...«

Umetnik opominja družbo

Za Veroniko Vesel Potočnik bi lahko dejali, da je angažirana umetnica, a ne za vsako ceno. »Zdi se mi, da umetnost mora govoriti o času, v katerem nastaja, da vzdržuje kritično distanco do družbe, v kateri živimo,« poudarja sogovornica. Umetnik je k temu poklican in je kot nekakšen opomnik družbi, pravi. »A ne na šokanten način, na primer s polivanjem slike Mona Liza z juho. Vedno je mogoče posredno opozarjati z manjšimi intervencijami, s katerimi ponujamo ljudem v razmislek, kaj v našem bivanju je treba ponovno premisliti, morda prevrednotiti. Gre za posredno kritiko, komentar, in ne zgolj za dejanje zaradi dejanja samega, za neko ekskluzivnost v želji šokirati. Na tak populistični način po prvem vtisu ostaneš prazen, saj delo v tebi ne pusti neke vsebine.

Razstava Plasti prekrivanja bo v Galeriji Pogled na ogled do konca marca.