Druga kariera Darka Đurića (3)

Darko Đurić išče meje tudi na področju protetike. Proti koncu lanskega leta je znova obiskal kliniko v Oklahomi, kjer so specializirani za delo z ljudmi z dvojno nadkolensko amputacijo, torej za primere, kot je on.

»Vsako leto organizirajo nekajdnevno mednarodno srečanje oseb z dvojnimi nadkolenskimi amputacijami, ki so zelo koristna. Udeleženci se drug od drugega učimo, kako se da čim bolj samostojno živeti z omejitvami, ki jih imamo. Da lahko protezo uporabljam še na dosti višjem nivoju in sem veliko bolj samostojen, gre veliko zahval prav temu srečanju. Videl sem stvari, ki mi jih v Sloveniji ni mogel pokazati nihče. Zagotovo sem pri nas specifičen primer. Ni nas veliko s tremi manjkajočimi udi, sploh pa ne, da bi bili tako aktivni, kot sem jaz. Iščem lastne meje in zato sem za stroko kar velik zalogaj. Vse to prinese tudi kakšen boleč padec, brazgotino, okrušen zob ... Rezultat je samostojno življenje in je vreden vsega truda,« poudarja.

Udeležba na mednarodnem druženju oseb z dvojnimi nadkolenskimi amputacijami mu je, kot pravi, dala ogromno. »Danes lahko popolnoma samostojno in brez kakršne koli predelave vozim. V sodelovanju s slovenskimi protetiki smo naredili boljša ležišča (to je po meri narejen del proteze, ki fiksira krn), s pomočjo katerih lahko do maksimuma izkoristim mikroprocesorsko koleno. Lahko živim popolnoma samostojno.« Kot pravi, so v protezah še vedno rezerve, čeprav ima že zdaj zelo izpopolnjene. »Tehnologija napreduje tudi na tem področju. Proteze, ki jih uporabljam, imajo senzorje, računalnik znotraj kolena, kar mi pomaga pri hoji. To se pozna predvsem na neravnih terenih, da koleno ne klecne, da lažje hodim po stopnicah, klančinah, pločnikih ... Pomembno je, da sem tudi sam aktiven, da se ne izogibam takšnim terenom, izzivom, da zjutraj vstanem, namestim proteze in grem v nov dan brez strahu, da bodo vmes stopnice …, kaj, kar bi mi onemogočilo nadaljnjo pot. To je največ, kar šteje,« je zadovoljen.

Njegova volja in želja po napredku, po dokazovanju, kaj vse zmore, sta veliki. Je velik navdih in vzor številnim. Svojo zgodbo in ščepce modrosti z veseljem predstavlja po šolah, podjetjih ... Izbran je bil med finaliste za najboljšega govornika Best of speaker 2024, kar je postala Ksenija Benedetti. »Rad delim svojo zgodbo. Odzivi so pozitivni. Predvsem mlade skušam navdušiti nad tem, da razmišljajo samostojno in se ne pustijo voditi trendom, da počnejo stvari, kot vedo, da je prav.«

Invalidnost je seveda velikokrat izziv, ne glede na to pa odkrito pove, da mu je vse, kar ima danes, dala ravno ena drobna napakica v genskem zapisu. »Prišel sem v najboljšo družino, ki živi v najlepši vasici, v Podbrezjah, spoznal nešteto izjemnih ljudi, imel super zanimivo kariero v plavanju, prepotoval kar nekaj sveta, doživel stvari, o katerih si niti ne bi upal sanjariti,« je hvaležen in ob tem doda: »Invalidnost ni nič groznega. Imamo jo možnost sprejeti kot oviro ali kot izziv. Invalidi smo zgolj ljudje s plusi in minusi, kot vsakdo, in kot taki si želimo biti sprejeti. Vesel sem, da se to izboljšuje. Naj se napredek nadaljuje, sam pa se bom še naprej trudil biti aktiven in pozitiven zgled. Upam, da se mi bo še naprej čim več dogajalo in da bom lahko nadgrajeval dosedanje delo.«

Darko Đurić živi aktivno in samostojno življenje in še vedno se rad vrača na Gorenjsko. (Konec)