Pesnik France Balantič (1921–1943) / Foto: Wikipedija

Zgorel v ognju groze

»V ognju groze plapolam.« Tako je svojo smrt preroško napovedal pesnik France Balantič (1921–1943). Umrl (zgorel) je pred 80 leti v domobranski postojanki v Grahovem, 24. novembra 1943 ...

»Balantič je bil pesnik intimne in religiozne refleksije, zgled osebne zadržanosti in izrazito nepolitičen, plah in socialno neaktivističen človek. Mogoče pa je ravno zaradi svoje socialne odmaknjenosti postal tako primeren predmet in lahek plen političnega in nazorskega prisvajanja in odklanjanja.« (M. Hladnik)

Zasuta usta

Nekje pokopališče je na hribu,

brez križev, rož, grobovi sami

in prek razpadlega zidu rumena trta,

ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,

v dolini mrzel je večer in pust.

Pri meni noč je in mi sveti.

Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

France Balantič

Pesnik Balantič je gorenjski rojak, rodil se je 29. novembra 1921 v Kamniku. Ker se letos spominjamo obletnice njegove smrti, preberimo najprej, kako je umrl. »Stisnili smo se v zadnjo sobo. Kremžar je bil ranjen v stegno. Po končanem topovskem ognju so jurišali. Vkopali smo se v ruševine in napad odbili. 'Zažgali bomo, če se ne podaste,' so vpili. Balantič se je ozrl: 'Ne odgovarjajte jim!' To pa je povedal tako, da sem videl njegovo misel: 'Pustite jih, naj nas ne motijo! Ničesar nam ne morejo! Pustijo naj me, da sedem k svojemu ognjišču!' In od takrat ni bilo zanj nič več kasarne, ni več boja, ni več nevarnosti. Odmaknil se je vsemu temu. In obdala sta nas dim in ogenj. Stisnili smo se v majhno stransko sobico. Deset nas je bilo. Kremžar, ki je do tedaj ležal na postelji, se je dvignil: 'Fantje, bolje da zgorimo, kot da se predamo!' Sklonili smo glave. Kremžar je recitiral umor Priama iz Hamleta: 'Osorni Pirus.' Nato se je obrnil k Balantiču in rekel: 'Kak umetnik umira z menoj, ali ne, France, skupaj bova umrla.' In prijel ga je za roko. Kakor odsoten mu je prikimal in se usedel sredi sobe na tla. Pomoči ni bilo. Iz prsnega žepa sem vzel križec, ki mi ga je poslala pred nekaj dnevi mati za god. 'Blagoslovljen je za smrt!' sem rekel in ga dal Kremžarju. Tako me je pogledal, kakor da sem mu potisnil nož v srce. Z obema rokama ga je prijel in dolgo, dolgo gledal. Segel sem po njem, da bi ga dal drugemu. 'Pusti!' je rekel. Potem ga je poljubil in dal Balantiču … Od ust do ust je šel in bili smo pripravljeni na smrt. Ko smo obudili kesanje, je bilo vse tiho, le prasketanje ognja in od časa do časa na glas izrečena prošnja sv. rožnega venca. Ob tri četrt na enajst se je začelo kaditi natanko pod Balantičem. Dvignil je obraz proti meni. 'Aha!' je rekel in nič drugega. Zopet tisti mrtvaški obraz brez naočnikov, tista bleda maska. Takrat sem odšel na podstrešje in zmetal zadnje bombe. Ko sem se med ognjem in dimom vrnil, sem ga videl še na istem mestu. Klecal je, sklanjajoč se naprej, tako da je imel glavo na tleh, roke pa stegnjene po tleh. Vse okoli njega dim. In na glas se je smejal. Tudi sam sem se zakrohotal in iztisnil iz sebe: 'Ne morem več!' Potem sem skočil čez goreče stopnice v pritličje.«

Tako je okoliščine tik pred pesnikovo smrtjo opisal njegov soborec Stanko Tomažič, v članku Zadnji trenutki pesnika Franceta Balantiča, izšel je reviji Dom in svet, v prvi številki za leto 1944. Navajam po monografiji, ki jo je napisal literarni zgodovinar France Pibernik, nekdanji profesor slovenščine na Gimnaziji Kranj (France Balantič, 2008, str. 345–346). Tomažiču se je iz goreče postojanke očitno uspelo rešiti, Balantič pa je v njej vztrajal do konca in zgorel.

»Vitki vrč za božjo kri«

Prebrali smo, kako je pesnik umrl. Zdaj pa še nekaj o njegovem pesniškem opusu in veličini. Lepo je oboje orisal literarni zgodovinar dr. Miran Hladnik, tudi sam gorenjski rojak. »Kakor je njegovo kratko, še ne 22 let trajajoče življenje (umrl je samo nekaj dni pred rojstnim dnevom) skoraj zgled 'prave' poetične eksistence (saj vemo, pravi pesniki z zgodnjo smrtjo dokazujejo, da so bili ljubljenci bogov!), pa je v slovenskem kulturnem spominu zasidran bolj po svojem političnem pomenu, kot reprezentant t. i. zamolčane garniture ustvarjalcev, zamolčane s strani povojne oblasti zaradi kolaboracije z okupatorjem. To je toliko bolj narobe, ker je bil pesnik intimne in religiozne refleksije, zgled osebne zadržanosti in izrazito nepolitičen, plah in socialno neaktivističen človek. Mogoče pa je ravno zaradi svoje socialne odmaknjenosti postal tako primeren predmet in lahek plen političnega in nazorskega prisvajanja in odklanjanja. /…/ Zbirka pod naslovom V ognju groze plapolam je izšla v predzadnjem letu vojne, 1944, kakor tudi bibliofilska izdaja njegovega sonetnega Venca z ilustracijami sošolca Marijana Tršarja. Balantiča so ponatiskovali zlasti emigranti v Buenos Airesu, doma pa ga, z izjemo akademske literarne vede, vse do 80. let niso dosti omenjali. Leta 1966 so sicer natisnili knjigo njegovih pesmi, vendar je po političnem ukazu namesto v knjigarne romala v papirni mlin in se je rešilo le nekaj izvodov zbirke. Danes spada po zaslugi urednika zbranega dela Franceta Pibernika med slovenske klasike. Njegovo življenje in delo sta 1996 navdihnila opero Pesnik in upornik Tomaža Sveteta. Balantič je bil religiozni pesnik, 'vitki vrč za božjo kri'. Janko Moder pravi, da 'doslej še nismo imeli pesnika, ki bi se s tako nebrzdano silo predajal življenju, bil z napetimi lakotnicami strasti in z žehtečimi očmi zgubljen v vrtincu težke krvi, hkrati pa tako resnično željan močnih, čistih studencev iz sončnega korita, ki mu jih nudi bela nevesta, božja ljubezen.' Z razpetostjo med slasti življenja in smrt spominja na pesnika 'erosa in tanatosa' Alojza Gradnika, ki ga z Balantičem druži tudi upesnjevanje medvojnega taboriščnega trpljenja.«

Balantič in Kajuh

Sama od sebe se nam ponuja še primerjava domobranca Balantiča in partizana Kajuha, ki pa sta bila oba predvsem pesnika. Hladnik: »In še mimo ene stereotipne primerjave ne moremo, tiste s partizanskim pesnikom Karlom Destovnikom Kajuhom, ki ga z Balantičem povezuje tragična smrt v vojaškem spopadu, ločujejo pa nazorska in politična pripadnost ter osnovni ton poezije, ki je pri Balantiču strašljiv (z metaforo ognja in pepela je označil svetovno kataklizmo in slutnjo svoje smrti), pri Kajuhu pa vedro upajoč. Strašljivo je tudi pričevanje partizanskega komandanta Staneta Semiča - Dakija, kako je Kajuh kot bataljonski komisar zaman klical Balantiča iz poslopja grahovske pošte, da bi ga rešil, preden so v njej uničili vso domobransko posadko.« (Vir: članek M. Hladnika o F. Balantiču na Wikiverzi)

Vojna je že sama po sebi grozna, še bolj pa je taka, če njene ognje spodbujajo še strasti revolucije in reakcije na revolucijo. A 80 let po smrti obeh pesnikov je menda že čas za »trezno« branje obeh pesnikov, Balantiča in Kajuha. Ta je padel tri mesece pozneje, 22. februarja 1944, zadet od strelov Franca Tscherneta, nemškega vojaka slovenskega rodu … Ne pozabimo, hkrati pa berimo oba.

Oddajte svoj komentar

Kranj 10°

pretežno oblačno
vlažnost: 59 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

0/11

četrtek

-3/15

petek

2/10

sobota

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Naklo, Preddvor, 18. april 2024

Digitalna tehnologija, družabne igre, zdravi odnosi

IZLETI / Naklo, 18. april 2024

S kolesom v Otoče

PRIREDITVE / Milje, 18. april 2024

Koncert citrark Notice

IZLETI / Kranj, 18. april 2024

Planinsko-pohodniški izlet na Jelenk

PRIREDITVE / Kranj, 18. april 2024

Navigacija ?GPS v gorah

PRIREDITVE / Jesenice, 19. april 2024

Mladost mesta rdečega prahu

 

 
 

 

 
 
 

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...

Dela na Betinu predčasno končana / 09:47, 15. april

Skupni načrt, časovnica se mi pa za ta projekt, ki ni majhen, zdi precej čuden. Okoli Bleda bi morala biti obvoznica fertik, tko da bi sedaj...

Je bil gradbeni poseg na Veliki planini nezakonit / 09:01, 9. april

Skrajni čas je bil, da se je elektrificiralo tudi pastirsko naselje "Veliki stan", saj so inšpektorji neprestano kaznovali in grozili kmetom...