Pika je njen drugi jaz

V Prešernovem gledališču se bo 14. oktobra začela že trideseta sezona sobotnih matinej, katerih prepoznavni znak je že 22. leto tudi Nežka Kukec v vlogi navihane in nasmejane Pike Nogavičke.

K sodelovanju pri sobotnih matinejah je Nežko Kukec leta 2002 povabil režiser Lojze Domanjko, ko jo je za pusta videl v kostumu Pike Nogavičke. »Takrat je pred predstavami v vlogi Pavlihe otroke zabaval moj oče Bojan Pretnar, in ko je potreboval zamenjavo, se je Domanjko spomnil name.« Na odru sobotnih matinej je sicer že od osmega leta spremljala očeta, povsem samostojno pa je kot Pika Nogavička nastopila pri 16 letih. »Otroci so moj lik zelo dobro sprejeli, zato so me že takoj naslednjo sezono povabili, da prevzamem povezovanje sobotnih matinej,« se spominja vedno nasmejana Nežka Kukec, ki je za otroke danes tudi brez kostuma Pika Nogavička.

Za prvi nastop v vlogi Pike Nogavičke je izbrala oblačila iz domače omare: poletni klobuček, sestrine kratke hlače in majčko. »Takrat sem imela kitke še spuščene, šele kasneje sem jih utrdila in dvignila z žico,« se spominja Nežka Kukec in omeni tudi staro kitaro v »najlepšem rdečem ovitku«, ki so ji jo kasneje ukradli. Po približno enem letu vodenja matinej jo je ena od mamic, ki ji je bil všeč njen nastop, povabila na hčerkin rojstni dan. »Z otroki sem preživela dve uri, saj takrat niti nisem imela izdelanega progama, ampak je šlo bolj za druženje s Piko Nogavičko,« se posmeje. S časom je zorel tudi njen lik in zdaj ima za rojstne dneve izdelan nastop, ki traja štirideset minut ter zajema pesmice, vragolije, uganke in celo čarovnije, ki se jih je največ naučila pri Alji Kump. »Ko sem malce računala, sem ugotovila, da je zdaj za mano že več kot tisoč nastopov.« V zadnjem času mora svoje nastope usklajevati z redno službo na Centru za socialno delo Kranj, kjer s svojim likom Pike Nogavičke prav tako popestri dogodke, ki jih organizira Center, recimo nazadnje srečanje rejniških družin.

Nežka Kukec pravi, da je lik Pike Nogavičke zdravilen oziroma je že skoraj njen drugi jaz. »Imava podobno energijo: ves čas pomaga ljudem, prav tako jaz stremim k dobroti in spoštljivosti, a na navihan način. Ta lik mi je res pisan na kožo.« Obenem ji pomeni neke vrste »ventil«, pobeg v brezskrben svet. »Kot socialna delavka imam opravka z ljudmi, kar s sabo prinaša številne zgodbe, zato je to zame tudi neke vrste sprostitev, pa čeprav je obenem tudi odgovornost.«