V Žlebe na razstavi

Iz zgodovine in arheoloških izkopavanj v sodobno umetnost: razstavi Jeterbenški gradovi in Hiša na hribu

Žlebe – Žlebe so naselje v občini Medvode, kamor se lahko podamo po užitke v naravi in na ogled dveh razstav. Parkiramo pri kozolcu, ki je že nekaj let galerijski prostor. Tam je od sredine aprila na ogled 13. razstava, njen naslov pa je Jeterbenški gradovi. Območje Jeterbenka v osrčju Polhograjskega hribovja, kamor se lahko podamo tudi iz Žlebov, je med pohodniki zelo priljubljeno, ima pa tudi bogato zgodovino.

V čas vitezov Hertenberških

Avtorja razstave sta Andrej Gaspari in Ana Vičar, izbor fotografij in tekstov pa je delo Lada Vidmarja iz Turističnega društva Žlebe - Marjeta.

Na območju nad Žlebami so v letih 2006, 2007, 2018 in 2021 potekale arheološke raziskave, ki so prispevale pomembno vedenje o gradbenih značilnostih, razvoju in kronologiji vseh treh utrdb grajskega kompleksa Jeterbenk (Kašča, Gradišče nad Sveto Marjeto in stolp Nebojse) ter drobni materialni kulturi, ki pripoveduje o bivanjskem standardu Jeterbenških, pa tudi o dogodkih, ki so privedli do uničenja oziroma opustitve utrdb. Raziskave je predstavil arheolog dr. Andrej Gaspari. »Približali smo se odgovorom, kolikor se je dalo. Spoznali smo srednjeveško krajino in vloge gradov v prostoru. Razgled in obvladovanje gradu sama po sebi nista omogočala neposrednega vojaškega nadzora, pomembnejša je vloga v mreži utrdb na ključnih mestih v obmejnem prostoru, ki omogočajo hitro komunikacijo in odzivanje na vojaške grožnje. Iz samega Jeterbenka se praktično vidi petina Slovenije, z Roga še malce več, celo do Nanosa. To so bile lege, ki jih je bilo treba zasesti,« je povedal dr. Gaspari. Na razstavi so v fotografijah na ogled tudi najdbe, ki so bile sicer maloštevilne, pa zato toliko zanimivejše. Odsevajo premožno rodbino z veliko orožja in zanimivih kosov opreme. Časovne dimenzije vseh treh gradov so znane, umeščene nekako med drugo polovico 12. stoletja in sredino 14. stoletja. Nekatere najdbe kažejo še na starejši horizont.

Zadnja izkopavanja na tem območju so bila na Rogu in so se zaključila v letošnjem letu. Pokazala so, da je bila tam enotna stolpasta zgradba, visoka okrog 15 metrov. Te raziskave zaokrožajo dolgoletno delo dr. Gasparija in njegovih sodelavcev z Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani na tem območju. Poudarja, da so Medvode arheološko eno najbolj zanimivih območij.

Sodobna umetnost na Sv. Marjeti

Okrog deset minut hoda od Galerije pod kozolcem pa je Sv. Marjeta, kjer na prehodu poletja v jesen domuje sodobna umetnost v naročju naravne in kulturne dediščine. To je razstava Hiša na hribu, ki je vrata odprla že deveto leto zapored. Glavni projekt Zavoda CCC ima svoje temelje v vaseh v okolici Medvod. Z glavno razstavo v Žlebeh pri cerkvi sv. Marjete in z umetniškimi intervencijami na Domačiji Pr' Lenart na Belem ter na Topolu tradicionalno predstavlja njihovo delovanje tistega leta in povabljene umetnike. Osnovno poslanstvo je sodobno umetnost pripeljati do ljudi, ki sicer v galerijske prostore ne zahajajo. »Osrednja nit je skupnost. To je vsebina, ki jo gradimo že več let, letos pa je resnično prišla do izraza. Med drugim imamo na razstavi tudi Skupnostne prte, ki nastajajo v mednarodnem projektu Smoties, pri katerem sodelujemo skupaj z Urbanističnim inštitutom Republike Slovenije. Prepoznali so nas kot dobro prakso, kako neko socialno življenje postaviti v ruralno območje. Po daljšem času imamo znova postavitev tudi v cerkvi in v zvoniku,« je pojasnila Zvonka T Simčič, koordinatorka projekta Hiša na hribu. Na Sv. Marjeti so na ogled že omenjeni skupnostni prti, poleg tega pa tudi razstava del povabljenih umetnic Anje Kranjc, Nine Šardi in Natalije R. Črnčec ter Maruše Štibelj. Ogledate si jo lahko vsak petek, soboto in nedeljo do 24. septembra, in sicer od 14. do 19. ure. Dela umetnikov Louise Winter, Boštjana Jurečiča in Maruše Štibelj bodo še vse leto na ogled v Galeriji odprtih vrat v kašči Domačije Pr' Lenart na Belem, pri župnišču na Topolu pa so postavljene potovke. Ustvarjalci Hiše na hribu so veseli, da je projekt vsako leto bolj skupnostni in da v njem na različne načine sodeluje tudi veliko domačinov. Hiša na hribu združuje ljudi in raste z roko v roki z lokalno skupnostjo.