S kolesi in barko po otokih

V juniju smo se z našimi popotniškimi kolesarji z barko in kolesi potepali po otokih srednjega Jadrana. V petih dneh smo kolesarili po otokih Hvar, Brač, Korčula in Vis. Ko sem zadnji dan govoril z domačinom na otoku Vis, sploh ni mogel razumeti, da lahko v tako kratkem času obiščeš toliko krajev. »Kod nas se živi pomalo,« mi je rekel, kar bi v prevodu pomenilo, da živijo bolj počasi.

In res sem si mislil, da je na teh otokih toliko lepih plaž, spomladanskih rastlin in čudovitih vasic, da bi lahko vsak otok posebej raziskoval pet dni. Tako pač je, da želimo v času, ki smo si ga odmerili, doživeti in si ogledati čim več.

Na barko smo se vkrcali v prijetnem majhnem mestu Primošten. Ko smo se pripeljali v luko, nismo našli našega Mikija, saj je bil skrit za večjo potniško ladjo. Kmalu po vkrcanju smo se odpeljali do pristanišča Stomorska na otoku Šolta. Tam smo se privezali na bok večje ladje. V lukah je namreč v poletnih mesecih precejšnja gneča in ni prostora, da bi se vse ladje privezale na pomol. Zato se barke privežejo ena na drugo in potniki potem čez druge barke hodijo do pomola. Včasih je to kar zamudno, saj tudi kolesa prestavljamo čeznje. Naslednje jutro smo začetek kolesarjenja načrtovali ob 8.30, pa mi je kapitan predlagal, da odhod prestavimo za pol ure. Ob 9. uri naj bi namreč večja ladja, na katero smo bili privezani, izplula in bi potem lažje izkrcali kolesa. Tako se je tudi zgodilo. Ampak ko smo hiteli z izkrcanjem koles, so se pojavile prve dežne kaplje in nevihta se je bližala. Zato smo se odločili, da otok Šolta izpustimo s tokratnega kolesarskega seznama in obisk pustimo za drugič.

Izpluli smo proti pristanišču Milna na otoku Braču, a bliže ko smo bili, bolj se je videlo, da tudi tam dežuje in piha močan veter. Kapitan je dobil še informacijo, da sploh ni možno pristati, in sva se odločila, da plujemo proti pristanišču Jelsa na otoku Hvar. Po nekaj urah vožnje smo končno pristali in lahko začeli kolesariti.

Otok Hvar

Otok Hvar je s površino 299,6 kvadratnega kilometra četrti največji Jadranski otok in drugi najdaljši. Glede na poseljenost in turistične kraje ga lahko razdelimo na dva dela. Ena stran ponuja razkošje turizma z veliko športnih in adrenalinskih užitkov in gostinske ponudbe, predvsem za bogatejše. Druga stran otoka je bolj umirjena in cenovno ugodnejša tudi za popotnike z nahrbtniki.

Kolesarjenje prvega dne smo torej začeli v mestu Jelsa na Hvaru. Ob morju smo se peljali do Vrboske, od tam pa čez Starograjsko polje od mesta Stari grad. Različni narodi, ki so v preteklosti naseljevali otok Hvar, so se zavedali pomembnosti polja, ki je bilo skozi stoletja jedro otoka in tudi vir preživetja. Tudi mi smo lahko na poljih opazovali, kje so gojili vinsko trto, razne vrste žit, ob robovih parcel in manj rodovitnih območjih pa so rasle fige. Opazili smo lahko oljčne nasade. Osnovno arhitekturo polja so že v 4. stoletju pred našim štetjem določili grški kolonisti, ki so ga razdelili na pravokotne parcele velikosti približno 180 krat 190 metrov. Še danes so omejene s suhozidi in glavnimi potmi, ki potekajo v enakomernih razmikih. Sistem razdelitve Starograjskega polja predstavlja eno večjih mojstrovin grške kulture v Sredozemlju, zato ga je Unesco uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Kolesarjenje po cestah brez klancev in ovinkov je posebno doživetje, tako da nas ni motil niti makadam. Navdušeni smo bili nad arhitekturo, ki so jo organizirali že stari Grki pred več kot 2400 leti.

Stari grad

Stari Grad je najstarejše mesto na Hrvaškem, leta 384 pred našim štetjem so ga ustanovili antični Grki in ga imenovali Faros oz. Pharos in je zgodovinsko središče otoka Hvar. Še danes je najbolj urbano območje na otoku.

Največja znamenitost Starega grada je utrjena počitniška hiša z imenom Tvrdalj, ki jo je v 15. stoletju zgradil Petar Hektorović, hrvaški renesančni pesnik in avtor knjige Ribolov in ribiški razgovor (Ribanje i ribarsko prigovaranje). Pesnik je zgradbo dolgo in natančno gradil in zanj je bila prav tako pomembna kot njegova literarna dela. Z njo je uresničil svojo zamisel o ustvarjanju mikrokozmosa: majhen, zaprt prostor za vsa božja bitja – ribe, ptice, rastline in ljudi.

Na trgu pred trdnjavo je ribnik, v katerem živijo ciplji. S posebnim kanalom je povezan z morjem in notranjim delom trdnjave na drugi strani. Zanimivo je, da je kanal, ki povezuje zunanji in notranji ribnik, tako ozek, da ribe lahko zaplavajo le v notranji ribnik. Tam jih krmijo, in ko nekoliko zrastejo, so prevelike, da bi plavale nazaj v zunanji ribnik in naprej v morje. V notranjosti trdnjave sta še golobnjak in skrbno negovan vrt z rastlinami, ki so jih pesniku poslali njegovi prijatelji. (Se nadaljuje)