Zvonovi naznanjali prihod cesarja

Gorenjci so ga povsod sprejeli »z neopisljivim navdušenjem«, so pisali takratni časopisi. Ta teden mineva 140 let od obiska cesarja Franca Jožefa I. na Kranjskem. Pet dni je bival v Ljubljani, 16. in 17. julija pa se je mudil na Gorenjskem. V Šenčurju ga je namočil dež, v Begunjah si je ogledal »svojo najlepšo kaznilnico« ... Kako je potoval po naših krajih, izvemo na razstavi Naš cesar je tu, Gorenjska se klanja v Galeriji Prešernove hiše.

Torkov večer se je v Galeriji Prešernove hiše v Kranju v prisotnosti predstavnice občine, podžupanje Manje Zorko, direktorice muzeja Marjane Žibert, obeh odličnih avtoric razstave Barbare Kalan in Anje Poštrak ter seveda najvidnejših obiskovalcev razstav Gorenjskega muzeja začel slovesno in dogodku primerno z avstrijsko državno himno Bog ohrani, Bog obvari nam cesarja, Avstrijo (Gott erhalte, Gott beschütze unsern Kaiser, unser Land), ki je bila na večjem delu današnje Slovenije v veljavi od leta 1854 pa vse do razpada države, takrat Avstro-Ogrske, leta 1918. Ob spremljavi na klavinovi Yere Černodarove jo je zapela sopranistka Zala Hodnik.

Tako nekako bi opisali protokol svečanega dogodka, odprtja razstave z naslovom Naš cesar je tu, Gorenjska se klanja: 140 let od obiska Franca Jožefa I., ki bo na ogled vse poletje, tja do 1. oktobra. V druženju s prvim človekom takratne habsburške monarhije, domovine naših pradedkov in prababic, se naš čas ustavi v drugi polovici 19. stoletja, natančneje v dveh dneh, 16. in 17. julija 1883, ko je cesar Franc Jožef I. obiskal tudi današnjo Gorenjsko.

Vladal je kar 68 let

Avstrijski cesar Franc Jožef I. je bil sodobnik našega Franceta Prešerna, rodil se je leta 1830, ko je pesnik v Kranjski čbelici med drugim objavil balado Povodni mož in pesem Slovo od mladosti. V letu, ko je bila prvič objavljena njegova Zdravljica, ki smo jo v samostojni slovenski državi izbrali za svojo himno, pa je takrat komaj 18-letni Franc Jožef prisegel kot cesar. Vladal je skoraj 68 let, do svoje smrti leta 1916, in je bil zato tako za mnoge Slovence kot druge narode znotraj monarhije edini vladar, ki so ga poznali.

Nastopil je v precej razburkanem času revolucionarnih nemirov leta 1848 in ob prisegi obljubil svobodo za vse narode in enakopravnost med ljudmi. Na to in obljubljeno ustavo je kaj kmalu pozabil, uvedel pa je strog politični režim, v katerem so imeli glavno besedo birokracija, vojska in katoliška cerkev. Slovenci smo bili cesarju vdani in zvesti državljani, ko se je mudil v naših krajih, smo mu vzklikali: Bog živi dom, Bog živi carja! Nad njim so se navduševali tako preprosti ljudje kot izobraženci. Seveda so nanj letele kritike na račun reševanja nacionalnih vprašanj, kljub temu pa so ljudje svojega vladarja častili. Nič drugače ni bilo ob njegovem edinem obisku Gorenjske.

Časopisi natančno poročali o obisku

S svojim obiskom Štajerske in Kranjske je cesar počastil 600-letnico vladavine Habsburžanov v obeh deželah. »Večina ljudi je prepričana, da je bil na Gorenjskem takrat, ko je pri Marinšku v Naklem pokusil Kranjsko klobaso, a najverjetneje sploh ni tako. Glede na vire naj ne bi nikoli šel skozi Naklo, kaj šele, da bi se ustavil v tej gostilni,« ob tem pojasni soavtorica razstave Anja Poštrak. Omenjeni motiv je bil namreč pred leti uporabljen tudi v reklamne namene za ta mesni izdelek. »Če bi se to res zgodilo, bi o tem zagotovo obstajali pisni viri, a časopisi takratnega časa, ki so o edinem gotovem obisku Gorenjske poročali z minutno natančnostjo o njegovih premikih in prihodih v posamezne kraje, tega niso omenjali.« Skupaj z Barbaro Kalan sta za razstavo povzeli novice takratnega časa – od tega, katere kraje in kaj je cesar obiskal, kdo ga je sprejel, kje je prenočil, kaj je rekel, do tega, kakšno vreme ga je spremljalo ...

V obeh deželah so se že nekaj mesecev pred obiskom začeli pripravljati na slavnostnega gosta, saj so s tem hoteli pokazati svojo privrženost in zvestobo cesarju in domovini. »Ko se je z dvornim vlakom pripeljal na Kranjsko, ga je pozdravilo pol ure trajajoče zvonjenje v vseh cerkvah po Kranjskem. Najprej so ga pozdravili v Ljubljani, kjer se je zadržal pet dni. V kranjskem glavnem mestu se je med drugim udeležil maše v stolni cerkvi, si ogledal kmetijsko razstavo, pregledal vojaštvo in položil temeljni kamen za bodoči Narodni muzej Slovenije. Pred obiskom Gorenjske si je ogledal tudi Postojnsko jamo, kjer je prvič zasvetila električna luč,« pojasnjuje Barbara Kalan in doda, da je po petih dneh cesar prispel na Gorenjsko.

Protokoli pri sprejemih cesarja so si bili med seboj dokaj podobni. Običajno so ga najprej sprejeli župan in drugi veljaki v mestu ter duhovščina. »Z njimi se je zadržal v kratkem pogovoru, občasno je spregovoril tudi nekaj besed v slovenščini. Nato si je v krajih, ki jih je obiskal, moral ogledati cerkev, bolnišnico ali kakšno drugo pomembno ustanovo. Neredko so v njegovo čast priredili svečano razsvetljavo, ki so jo spremljali koncerti, vojaške godbe in podoknice,« še izvemo, da pa takih ali drugačnih javnih nasprotovanj cesarju ob tem ni bilo. Prepovedovala jih je stroga zakonodaja in ljudje si čez cesarja niso upali govoriti, pa tudi sicer je bil njegov obisk po gorenjskih krajih prav poseben dogodek za ljudi, tako za kmečko prebivalstvo kot meščanstvo.

Navdušene množice

Avtorici razstave sta upali, da bosta dobili kakšen predmet več, ki bi bil povezan s cesarjevim obiskom, mogoče kakšen dodaten dokument, a sta kmalu ugotovili, da ni veliko ohranjenega. »Morda obstajajo zapisi o njegovem potovanju v naše dežele v arhivu na Dunaju. Je pa tu na razstavi originalna plošča, ki govori o cesarjevem obisku v cerkvi v Cerkljah,« pove Barbara Kalan. Doda, da je spominsko ploščo o obisku imel tudi kranjski litoželezni vodnjak, ki pa so ga podrli leta 1915, ko so v mestu gradili vodovod, in se od njega ni nič ohranilo. Današnji vodnjak na glavnem trgu je namreč replika prvotnega, ki je bil prav tako iz kamna.

Tako je edini materialni dokaz omenjena plošča, ki je bila vzidana na cerkveno steno v Cerkljah in med drugo svetovno vojno odstranjena ter shranjena v zakristiji. »Tu gre zahvala Župniji Cerklje in gospodu župniku, ki je bil takoj pripravljen za sodelovanje. V naši konservatorski delavnici so obnovili tudi zlate črke na njej in plošča je zdaj tu na ogled,« doda Anja Poštrak.

V Cerklje se je cesar pripeljal v odprti kočiji iz Ljubljane, po postanku se je nato odpeljal proti Šenčurju, kjer se je vreme naglo poslabšalo, tako da je cesarja in njegovo spremstvo pošteno namočilo. Cesarjev prihod v Kranj pa sta ob 13.15 naznanila zvonjenje in mogočen topovski strel. Hiše v mestu so bile obnovljene in lepo okrašene z zelenimi venci in zastavami. Pri velikem slavoloku ga je pričakala množica pomembnih mož z županom Karlom Šavnikom na čelu. Slednjemu se je med pogovorom s cesarjem pripetila manjša nerodnost, o kateri so se Kranjčani še dolgo pogovarjali. Ko je Šavnik želel Franca Jožefa opozoriti na neprijazno vreme, naj bi mu v polomljeni nemščini dejal: »Herr Kaiser, es kapelt, trett Sie in die veža.« Kar v prevodu pomeni: »Gospod cesar, kaplja, stopite v vežo.«

Franc Jožef se je iz Kranja proti Lescam peljal z dvornim vlakom. Tam se je na postaji gnetlo ljudi, menda jih je okrog dva tisoč prišlo iz Ljubljane in Trbiža. Cesar se je v odprti kočiji po na sicer sveže posuti cesti, ki je ob slabem vremenu postala blaten kolovoz, peljal v Begunje, kjer je bil navdušen nad »svojo najlepšo kaznilnico«. Sledila je vožnja na Bled, kjer ga je pričakala množica, v tamkajšnjem Mallnerjevem hotelu (današnjem Hotelu Park) pa je tudi prespal. Še prej so ga po večerji odpeljali s čolnom na Blejski otok, kjer so mu priredili nepozabno razsvetljavo z lučkami in s kresovi po vsej obali jezera, na jezeru pa je bilo več kot sto čolnov, okrašenih z lampijončki.

Zadnji dan obiska na Gorenjskem se je znova z vlakom iz Lesc odpeljal proti Jesenicam, kjer ga je na kolodvoru pozdravila navdušena množica ljudi. »Gorenjci smo mu še pomahali v slovo, in ko je odhajal ''klicali smo ljubemu cesarju v slovo veseli 'živio', ki je v srcih tisočerih ljudi odmeval, možnarji so še enkrat zagromeli, zvonovi lepo pritrkavali, in vlak nam je izginil izpred oči. Tako smo Gorenjci prvič in zadnjič od blizu videli 'večnega cesarja' Franca Jožefa I.«,« iz zapisov takratnih časopisov povzema Barbara Kalan.

Obletnica za spomin

Prvi del razstave je tako namenjen predvsem osebnosti in pomenu Franca Jožefa I., v nadaljevanju pa nas avtorici popeljeta od kraja do kraja njegovega dvodnevnega obiska na Gorenjskem. V drugi sobi so predstavljene tudi replike cesarjevih portretov, za vsakih deset let je izbran eden.

»V vitrinah je na ogled še nekaj predmetov, povezanih s cesarjem in nekdanjo monarhijo, ki so del zbirke Vojaškega muzeja Tabor Lokev. Za razstavo nam jih je posodil Srečko Rože in lepo dopolnjujejo razstavno zgodbo, s katero želiva obuditi spomin na nekdanje čase, obletnica obiska na Gorenjskem pa je bila lepa priložnost za to,« je še povedala Anja Poštrak.