Ni upoštevala alarmov in je izgorela

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Domov / ponedeljek, 5. junij 2023 / 12:13  

S Petro Kalan smo se pogovarjali o izgorelosti. Telo jo je dolgo opozarjalo; kot se izrazi, so gorele vse lučke na armaturi, ona pa je še kar nadaljevala.

Petra Kalan iz Zbilj je mama dveh otrok, žena, po poklicu novinarka, ki se je pred časom srečala z diagnozo izgorelost. Svojo zgodbo se je odločila deliti na družbenih omrežjih in tudi z našimi bralci. »Dolgo sem kolebala, ali naj delim svojo zgodbo ali ne. In ko sem to storila, sem bila šokirana, koliko ljudi se bori s tesnobo, napadi panike, z različnimi psihičnimi stanji. V veliko veselje mi je, če lahko nekomu samo povem, da obstaja pot iz tega. Vem, da moja zgodba še zdaleč ni najhujša, ampak lahko bi bila, če se ne bi ustavila pravi čas,« pojasnjuje.

Telo je opozarjalo

Živela je lepo življenje, bila je zdrava, polna delovnega elana, razpeta med materinstvom, službo, družabnim življenjem, številnimi hobiji. Uživala je v vsem, kar je počela, in niti za sekundo ni pomislila, da si nalaga preveč. A kot je potem ugotovila, jo je telo že dolgo zelo počasi opozarjalo. »Čisto po tiho so se začeli sprožati alarmi. Mravljinci, vrtoglavice, nespečnost, nihanje razpoloženja, razdražljivost, občutki nemoči in nesposobnosti. Vse to se je dogajalo v lanskem letu, še posebej intenzivno z vrnitvijo v službo po porodniškem dopustu. Hodila sem od specialista do specialista, vsi so mi govorili, da sem fizično v redu. In tako sem s še večjim tempom nadaljevala življenje. Z možem sva se vrgla v svoje podjetje in poleg rednih služb je bil to kar zalogaj. Drugi sin res ni spal do skoraj drugega leta in tudi to je pustilo posledice. Pa vseeno sem po vsakem pregledu nekoliko pomirjena nadaljevala s tempom, ki ga nisem več obvladovala. Kmalu so se začeli napadi panike in tesnoba je postala moja dnevna spremljevalka. Takrat sem vedela, da bo treba ukrepati, ampak sem zadevo prelagala. Saj veste, samo še to naredim, potem se pa res posvetim sebi,« je opisala težave.

Od diagnoze do okrevanja

Na izgorelost sprva ni pomislila. Vedela je, da ta diagnoza ni redka, ni pa si mislila, da je doletela ravno njo. »V resnici je prvi o tem na glas spregovoril moj mož, ko je po spletu iskal možne diagnoze. Po alinejah mi je prebral vse simptome in čisto vsi so bili prisotni. Seveda si najprej tega nisem priznala in sem trmasto nadaljevala delo. Januarja letos ni šlo več. V službi sem doživela totalen kolaps sistema, v tem času mi je piskalo v ušesih, spala sem po 15 minut v kosu in se zbujala vsa prepotena. To je bil zadnji napad panike pred dolgotrajno bolniško odsotnostjo. Takrat se je vse odvilo v nekaj dneh. Poslala sem e-sporočilo terapevtki, zdravnici in možu povedala, da ne zmorem več. Terapevtka mi je po posvetu dejala, da sem tik prek popolnim kolapsom, zdravnica mi je takoj odprla bolniški dopust in začela se je borba za zdravje,« pravi Petra Kalan in predstavlja, kako je potekalo okrevanje. »Popoln odklop od spleta, začetek psihoterapije, hoja, meditacija in veliko dela na sebi – vse to je bilo potrebno, da sem počasi prihajala k sebi. Za zdaj delam po štiri ure, vendar mislim, da bom počasi nazaj v polnem pogonu. Nikoli več pa nočem nazaj na stare tire. V teh mesecih sem spremenila odnos do življenja, sebe, do ljudi okoli sebe. Naučila sem se vzeti si čas zase in reči ne. Če sem včasih mislila, da bo brez mene svet obstal, se zdaj zavedam, da sem jaz obstala – zaradi teže, ki sem si jo naložila,« poudarja. Pomemben del terapije ji predstavlja hoja. Med prvomajskimi prazniki je prehodila Camino Krk, kar je bil simboličen zaključek težkega obdobja v njenem življenju, spogleduje se tudi s španskim Caminom.

Znati reči ne

Njeno sporočilo bralcem? »Predvsem da moraš imeti sebe rad in znati reči ne. Telo vedno počasi opozarja, da mu nekaj ne ugaja. In če znamo upoštevati te majhna opozorila, rdeče lučke na armaturi jim rada rečem, potem ni treba iti tako daleč, kot sem šla sama. Želim si, da bi več govorili o psihičnem stanju, saj so možgani v teh časih bolj obremenjeni kot kadarkoli in ne smemo se pretvarjati, da psihične bolezni ne obstajajo.«