Pametnjakoviči

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 16. april 2023 / 09:46  

Leta 1999 sta ameriška psihologa Dunning in Kruger objavila svojo študijo o dejanskem nivoju znanja, sposobnosti posameznika in o tem, kako ti isti posamezniki sami ocenjujejo svoje znanje in sposobnosti. Rezultati so ju malo presenetili. Ugotovila sta, da imajo ljudje, ki so manj usposobljeni v neki veščini oziroma ki imajo manj znanja, istočasno čudno tendenco, da precenjujejo svoje znanje in sposobnosti, medtem ko ljudje z več znanja in veščinami pogosto podcenjujejo svoje znanje in sposobnosti. Presenetil jih je tudi množičen odziv na ta članek po vsem svetu. Vznik za študijo pa je bilo vprašanje: Ali se ljudje zavedamo nesmiselnih besed in besedičenj? Podobno velja za dejanja ljudi. Sprejemamo odločitve sebi v škodo in smo prepričani, da smo se prav odločili. Čudno, kajneda.

Manj očitno in enako nevarno je, ko na nekem področju zelo uspemo in nato mislimo, da imamo formulo za reševanje vseh življenjskih situacij. Temu so zelo podvrženi ljudje, ki so uspeli v materialnem smislu. Vabijo jih na televizije, konference in počasi jih ne sprašujejo le o njihovem poslu, temveč vse mogoče: kako urediti sebe, da uspeš, kako dvigniti samozavest, kako bi oni organizirali družbo, kje je mesto bolj in manj sposobnih, kako spremeniti šolski sistem … skratka področja, kjer oni niso doma. Svoje ozko področje uspeha razširijo na več področij in so prepričani, da imajo vse odgovore. Tako prvim kot drugim z eno besedo rečemo »pametnjakoviči«.

Vendar smo isti skušnjavi podvrženi v poklicih, ki se ukvarjajo s problemi in težavami ljudi – psihologi, terapevti, duhovniki, zdravniki, socialni delavci, učitelji … »Mi pa že vemo, saj smo to študirali, slišimo veliko zgodb, ljudje sami hodijo k nam po pomoč.« Takšne misli ne pomagajo ljudem, ki trpijo in potrebujejo pomoč. Takšne misli so odlična energija za polnjenje ega. Poln ego npr. terapevta ne pomaga reševati problemov ljudi. Pomaga pa t. i. terapevtska ponižnost. To pomeni, da je terapevt kljub izobrazbi in klinični praksi še vedno ponižen pred klienti. Tako se terapevt ne napihuje, da vse ve. Terapevtska ponižnost na neki način prisili terapevta, da ostaja enak klientu in se mu posveča kot sebi enakemu. Sicer lahko kaj hitro postanemo »pametnjakoviči«.

Na prvo oceno »pametnjakoviči« res veliko vedo. Kaj kmalu pa ugotovimo, da jim manjka znanja. Da ne pademo v klub »pametnjakovičev«, je najboljša obramba preverba lastnega znanja, koga moje modrovanje res zanima, ter predvsem ponižnost in zavedanje, da so resnično veliki ljudje ponižni, skromni, bolj tiho kot ne, se zavedajo, kako majhno je njihovo znanje v primerjavi z neznanjem, preverjajo, ali služijo samo sebi ali tudi človeštvu.