Iz Strumice v Železnike strumno in hrabro

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 8. marec 2023 / 16:18  

»Ko prideš v tako družino, te druge ponudbe za delo ne premamijo,« pove Goranče Mirčev, ki je iz severnomakedonske Strumice v Železnike prišel pred šestnajstimi leti. Bil je prvi priseljenec, ki so ga zaposlili v selškem Meborju. Najprej je delal v lakirnici, potem je bil nakladalec, zdaj je varilec.

Najbrž ni naključje, da človeku po pogovoru z Gorančetom skozi možgane švigne znamenita pesem slovenske zasedbe Res Nullius Rojen leta 72. Goranče Mirčev je rojen leta 1972 v Strumici – in tako kot so hrabro postavljeni takti v omenjeni pesmi, so hrabro postavljeni tudi takti v njegovem življenju. Tako kot večina prebivalcev v rodni vasi se tudi njegova družina v Severni Makedoniji ukvarja s kmetijstvom. A zaslužka s to panogo v državi ni. »Mojo družino uvrščam nekako v srednji razred, po količini zemlje in pridelka. Rekel sem si, da moram iti drugam, če hočem kaj zaslužiti in sinovoma omogočiti dobro življenje.« Zakaj ravno Slovenija? »Poznal sem Slovence, iz vojske, imel sem občutek, da so razmere v Sloveniji za življenje dobre, boljše kot pri nas. Sestri živita v Švici in Nemčiji, sta želeli, da pridem gor, pa sem se vseeno odločil za Slovenijo.« Večkrat pove, da v Severni Makedoniji živi v vasi, kjer se vsi dobro razumejo. »A če vidiš, da ima nekdo precej manjšo kmetijo od tvoje, pa pride po nekaj letih dela v tujini domov z zelo dobrim avtom, ti da precej misliti. Kaj in kje on dela ... Ti pa delaš leta in leta, proizvedeš tone hrane in nimaš ničesar.«

V Strumici je prebral Hlapca Jerneja in njegovo pravico

»Sin Marjan, ki prav tako dela v Meborju, govori tako dobro slovensko, da ne bi pomislili, da je Makedonec,« se nasmehne. Goranče se je slovensko učil v osnovni šoli v Strumici, štiri leta. »Veste, sem prebral knjigo Hlapec Jernej in njegova pravica,« mi navdušeno pove. Leta 1991 je šel k vojakom v Ljubljano, uril se je tudi v puljski mornarici, v Beogradu je delal v tovarni, kjer so izdelovali ladijske motorje. »Hoteli so me obdržati, a sem se marca 1992 vrnil v Makedonijo.« S trebuhom za kruhom se je v Slovenijo podal pred 16 leti. »Najprej sem slab mesec delal v Kranju, v livarni, a se tam nisem dobro počutil. Izvedel je, da bi morda delo lahko našel v Meborju. Boris (Mesec, ustanovitelj, lastnik in dolgoletni direktor Meborja, op. a.) je rekel, da potrebuje delavce, zato sem v Mebor najprej prišel prek posrednika. Boris mi je razkazal proizvodnjo, šli smo v lakirnico in zagledal sem nov stroj za barvanje. Ko sem mu povedal, da znam barvati, je rekel: 'Kar poskusi.' Ko je videl, da znam, je rekel: 'Boš začel jutri ali kar takoj?' Sem rekel: 'Takoj!'« A Goranče takrat še ni vedel, da bo tu ostal tako dolgo.

Po nekaj mesecih dela se je vrnil domov

»V Makedoniji imamo kmetijo, moji starši so stari nekaj čez sedemdeset let, na leto proizvedemo od trideset do štirideset ton zelja, paradižnika, lubenic ...« Ko je prvič prišel v Slovenijo, ni bil prepričan, da bi tu rad ostal. »Po nekaj mesecih dela v Meborju sem se vrnil v Makedonijo. Imel sem kmetijo, vedel sem, da bo treba pobrati pridelek, kakih trideset ton ga je bilo tisto leto.« Prišel je domov, v Strumico, naredil, kar se je namenil, naložil zelje na kamion in ga peljal v Skopje na tržnico. »Tam sem bil tri dni, vse sem prodal, a morate vedeti, da sem za kilogram iztržil pičlih dvajset centov.« Ko se je iz Skopja vozil nazaj v Strumico, so mu misli begale. »V tistem je zazvonil telefon. Boris. Kar posvetilo se mi je. 'Goranče, imam neke stroje za Rusijo, ki ji je treba prebarvati. Prideš?'« Šel je. Še istega dne. Na tisočkilometrsko pot z avtobusom od Strumice do Ljubljane, kjer ga je na postaji pobral Mesec. »Boris me je takoj zaposlil, in ne samo to – nekaj časa sem celo živel pri njem. Z mano so delali, kot da bi bil njihov otrok, Borisova žena Marinka mi je prala, stari ata mi je vedno prinesel kak priboljšek. Niti enkrat mi ni padlo na pamet, da bi zamenjal službo. Imel sem možnost, da bi šel delat drugam, ampak ko prideš v tako družino, ne boš šel nikamor.«

Po treh letih je v Slovenijo prišla tudi njegova družina

Leta 2010 je za njim prišla žena s sinovoma. Imata dva otroka, starejšega Atanaska, ki ima dva sinova in živi v Nemčiji, ter mlajšega Marjana, ki ima tudi že sina, dela pa prav tako v Meborju. Z ženo in mlajšim sinom (ter njegovo družino) živijo na Godešiču, v najeti hiši. »Včasih se sovaščani pošalijo, da sem malo hišnika, ker popravim, kar je treba. Lepo sem se vključil v vaško skupnost, z Godešani se dobro razumemo, so me sprejeli.« Kaj pogreša iz rodne domovine? »Zrak, sonce, mamo in očeta. Moja otroka ničesar ne pogrešata. Ko smo začeli živeti v Sloveniji, sta bila še čisto majhna, zato jih ne vleče tja. Jaz pa pogrešam – to drugačno klimo, toploto, če je tu 30 stopinj, jih je tam čez 35.«