Marušina zgodba

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 29. november 2022 / 14:31  

Prešernovo gledališče aktualno sezono nadaljuje s tretjo premiero, krstno uprizoritvijo družinske drame Maruše Krese Da me je strah? v režiji Anđelke Nikolić.

Kranj – Nova predstava Prešernovega gledališča z naslovom Da me je strah? temelji na istoimenskem romanu pesnice, pisateljice, novinarke, humanitarke in feministke Maruše Krese (1947–2013), ki je izšel v letu pred avtoričino smrtjo in je prejel nagrado kritiško sito za najboljšo knjigo leta 2012 po mnenju Društva slovenskih literarnih kritikov. Roman je pravzaprav družinska saga, literarizirana zgodba staršev partizanov, prvoborcev – njega in nje – ki o svojem doživljanju vojnega časa in tudi nove oblasti po njej pripovedujeta hčeri Maruši, ki se kot otrok kasneje pojavi v vlogi tretjega pripovedovalca. Zgodba se začne leta 1941 in se zaključi leta 2012 z utopično sliko iskanja enega od izgubljenih prednikov, Marušinega dedka po očetu.

Dramatizacijo romana oziroma njegov prevod v gledališki jezik je v sodelovanju z režiserko Anđelko Nikolić pripravila dramatičarka Simona Hamer. Preplet mnogih zgodb in občutkov ob posameznih dogodkih v vojni in razmišljanju o njih s povojne razdalje sta na zanimiv način umestili v približno uro in pol dolgo predstavo. Vlogo Maruše kot otroka sta namenili občinstvu. Tako štirje igralci, ki igrajo dva lika v različnih življenjskih obdobjih, Miha Rodman in Tina Resman v mladih partizanskih letih ter Borut Veselko in Vesna Jevnikar v odrasli dobi, na neki način vseskozi ne nagovarjajo le Maruše, ampak tudi občinstvo. Poudarjen je tudi medgeneracijski prenos zgodb, tako travm kot lepih izkušenj, hkrati pa ob tem spoznavamo, kje in kakšna sprememba se v človeku zgodi zaradi posameznega dogodka – na primer razmišljanje borca pred amputacijo noge in po njej.

Predstava ne govori o naših in vaših, ampak pripoveduje o vsakokratni vojni in njenih posledicah. Če v prvem obdobju ta poteka skozi puškine cevi, se kasneje – na primer v času informbiroja – ta dogaja na ravni pravilnih ali napačnih političnih usmeritev. Zdi se, da režiserka kljub začrtani zgodbi, ki vsekakor ni črno-bela, vseskozi poziva k miru in s tem na neki način sledi tudi humanizmu avtorice romana Maruše Krese. Scena, ki je delo Svena Štrallegerja, je sestavljena iz železnih ogrodij za postelje, ki so tudi dejansko postelja ali pa miza, zaklon, in bi jih morda povezali s prispodobo toplega zavetja sredi vojne vihre, z nečim, kar ni orožje, ampak je ljubezen, ni barbarstvo, ampak je kultura. Med predstavo se v določenih trenutkih v ozadju pokažejo verzi partizanskih pesmi, povezanih s takratno odrsko pripovedjo, spremlja jih tudi glasbena priredba, ki jo je prispevala Polona Janežič.

Igralska zasedba je odlična, kar je z dolgim aplavzom ob odrskem priklonu poudarilo tudi premierno občinstvo. Borutu Veselku so očitno na kožo pisane vloge očetov, prav tako je Vesna Jevnikar v spominih na lastno preteklost jasna, hkrati pa popustljiva v vlogi matere, medtem ko je oba mlada partizana, bojevita in samozavestna, a hkrati tudi obupana in v strahu, upodobil ubrani igralski dvojec Miha Rodman in Tina Resman. V sicer klasični odrski postavitvi občudujemo natančnost v izmenjavanju dialogov in vlog na ravneh on in ona prej z on in ona pozneje.

Vojna vpliva na življenja ne le v trenutku, ko traja, ampak tudi kasneje, in se prenaša na naslednjo generacijo. Da me je strah? v Prešernovem gledališču nam ponuja priložnost, da prisluhnemo osebnim, intimnim pogledom na vojno in nas hkrati spodbuja k razmišljanju o lepšem jutri. V tem smislu je Marušina zgodba ob novi vojni na evropskih tleh še kako aktualna in je poziv vsem nam: da, tudi brez vojn gre.