Rešila ju je baklava

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Zanimivosti / petek, 18. november 2022 / 10:07  

Kranjčana Nina Flandija Kadunc in Rok Kadunc se lahko samo naključju zahvalita, da v nedeljo nista bila na kraju eksplozije bombe v Istanbulu. K sreči sta se ustavila v slaščičarni, da kupita baklavo.

Kranj – Zakonca Nina Flandija Kadunc in Rok Kadunc iz Kranja sta bila prejšnji teden na nekajdnevnem dopustu v Istanbulu. Minule nedelje, ko je na ulici Istiqlal blizu znamenitega trga Taksim odjeknila eksplozija bombe, ne bosta pozabila celo življenje, saj jima je le splet naključij morda celo rešil življenji. Na poti po ulici Istiqlal sta se namreč ustavila še v slaščičarni, da kupita baklavo, kmalu zatem pa sta zavila še v stranišče v bližnji restavraciji s hitro prehrano. Ravno tedaj je samo štiristo metrov proč močno počilo ...

»V nedeljo sva se sicer hotela odpraviti na sever Istanbula – v Balat, v nekoliko bolj romantičen del mesta, a sva se v pristanišču usedla na ladjo, ki je odplula v nasprotno smer. Tako sva se odpeljala do končne postaje in si na azijski strani mesta privoščila sprehod ob morju in sladoled. Istanbulske ulice so bile polne domačinov, v nedeljo imajo namreč prosti dan, kar izkoristijo za druženje. Ker nama je že zmanjkovalo časa, sva se odločila za spremembo načrta – ogled trga Taksim, legendarnega rdečega tramvaja in znamenite ulice Istiqlal,« pripoveduje Nina.

Po najboljšo baklavo v Istanbulu

Na Taksimu sta se slikala pred spomenikom Atatürka, utemeljitelja sodobne Turčije, nato sta se odpravila proti Istiqlalu. Na robu trga sta zagledala slaščičarno, ki je na Tripadviserju ocenjena za najboljšo slaščičarno z baklavami v Istanbulu. Kupila sta jih in nadaljevala pot, nato pa sta se odločila, da gresta še na stranišče v bližnji restavraciji s hitro prehrano. »Ko sem na zunanji terasi restavracije čakal Nino, je nenadoma odjeknila močna eksplozija. Nekaj ljudi je tedaj v teku zapustilo trg, a se je kmalu vse umirilo, na trgu je vladalo povsem običajno vzdušje, ljudje so se mirno sprehajali. Nekoga sva vprašala, kaj se je zgodilo, in je dejal, da ni nič posebnega, da je eksplodirala plinska jeklenka v eni od restavracij.«

Nato so se pripeljala prva reševalna vozila, policisti in gasilci, a brez kakšne posebne naglice, tudi sprehajalci se jim niso umikali, zato sta se odločila, da nadaljujeta pot po ulici navzgor. »Po kakšnih tridesetih metrih hoje po ulici pa kar naenkrat množica ljudi priteče proti nama, zato sva se tudi midva obrnila in tekla skupaj z množico. Sanjalo se nama ni, zakaj tečejo, a slutila sem, da je nekaj hudo narobe. Ker sem se bala stampeda, sva se umaknila v eno od trgovin, ki so jo takoj po najinem vstopu zaklenili in spustili železne rolete. Zaradi večje varnosti smo se umaknili v kletne prostore, kjer sem neko domačinko vprašala, ali je bila res plinska eksplozija. Zelo zaskrbljeno mi je odkimala in dejala, da je šlo za samomorilsko bombo, pokazala mi je tudi posnetek na telefonu. Tedaj me je začelo zelo skrbeti, lotevala se me je panika,« opisuje Nina.

V hotel po stranskih ulicah

Ko je prodajalec v trgovini prek kamere ugotovil, da se je ulica izpraznila, jima je svetoval, naj se čim prej vrneta v svoj hotel, pri tem pa naj se izogibata množici in hodita raje po stranskih ulicah. Njegov nasvet sta tudi upoštevala. »Do hotela sva imela približno pet kilometrov, na začetku sva tekla, potem hitro hodila po stranskih ulicah. Skupino mladih Turkov sva med potjo vprašala, kaj se je zgodilo, in so nama pojasnili, da območje ni varno in naj se čim prej skrijeva. Tako sva se umaknila v manjši hotel na poti, da sva se malo umirila, spila čaj ob spremljanju novic na turški televiziji. Vmes sva poklicala tudi domače in jim sporočila, da je z nama vse v redu. No, doma sploh niso bili zaskrbljeni zaradi naju, saj sploh še niso vedeli, kaj se je zgodilo. Po približno pol ure sva se odločila, da greva naprej proti svojemu hotelu. Še vedno seveda po zelo čudnih in zanikrnih stranskih ulicah, kamor turisti zagotovo nikdar ne stopijo, dvomim, da tudi domačini. Tisti trenutek pa se nama je zdelo, da je tam najbolj varno,« je razložila Nina.

»Po poti do hotela mi je začelo rojiti po glavi, kaj bi se nama lahko zgodilo. Razmišljala sem o družini, o otrocih, ki bi lahko ostala brez staršev,« se spominja Nina. Rok je dodal, da je o tem, kakšno srečo sta imela, začel razmišljati po vrnitvi v hotel. »Šele tam sem začel dojemati, kako sva se prvič sploh nenadejano znašla na trgu Taksim in ulici Istiqlal, in drugič, kakšno srečno naključje je bilo, da sva šla ravno tedaj po baklave. Če bi šla naprej po ulici, mislim, da bi se znašla zelo blizu eksplozije, zagotovo ne dlje kot sto metrov.« Najbrž ni dvoma, čemu sta zato v hotelu hitro nazdravila ...