Pekel z veliko začetnico

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 8. november 2022 / 15:08  

Kako živijo povzročitelji prometnih nesreč? Se tudi njihovo življenje obrne na glavo? Vprašanja, na katera malokrat iščemo odgovore.

Ladko je eden teh, ki ima zaradi vožnje pod vplivom alkohola na vesti mladega fanta. Celo edinca.

»Na začetku, takoj po nesreči, še ni bilo hudo. Povzročil sem jo po eni od sindikalnih zabav. Še sreča, da sem bil v avtomobilu sam, kaj bi bilo, če bi bili še sodelavci soodgovorni za nepotrebno smrt? Raje ne pomislim! Tisti fant se je sredi noči vračal od svojega dekleta. Peljal se je s kolesom, lepo po predpisih. Žal pa ni imel čelade, takrat še niso bile ne obvezne in ne v navadi. Vozil sem hitro, četudi se mi je v glavi vrtelo, tudi bolj megleno sem videl, volana nisem imel v oblasti. Toliko se še spomnim, da je počilo, a nisem ustavil. Kar peljal sem naprej. Ker če bi, bi ga morda rešil … Naslednji dan so prišli pome policisti. Žena je jokala, sinova, ki sta takrat imela komaj devet let, prav tako. V resnici sploh še nisem dojel, ne kaj se dogaja ne kaj sem storil.

Če se ozrem na tisto obdobje, me je bolj razžalostilo to, da se je žena izselila iz spalnice, kot nesreča, ki sem jo povzročil. Moj odvetnik je naredil napako, jaz pa tudi, ker sem na njegov predlog, da sem odhod v zapor preložil zaradi zdravljenja alkoholizma oziroma odvisnosti od močnih pomirjeval, pristal. Ves ta čas sem bil na bolniški, ne vem, če je bilo to prav, saj doma nisem počel drugega, kot da sem se omamljal. Sam sebe sem prepričeval, da fantova smrt ni le moja krivda, da je tudi sam soodgovoren, kaj pa se je sredi noči vozil po neosvetljenem cestišču. To, da je imel kolo opremljeno po predpisih, sem porinil v zadnji del možganov.

Naša družina je bila pred to nesrečo zelo povezana in družabna. Prijatelji so si vsak dan podajali kljuke, redki so bili konci tedna, ko se ne bi družili. Kar naenkrat pa ni bilo nikogar več. Vsi so mi obrnili hrbet. Nekoč, ko me je oče, ki mi je edini stal ob strani, prišel iskat v Begunje, sem ga prosil, ali se lahko ustaviva v lokalu, kamor sem z druščino pogosto zahajal. A me lastnik, za katerega sem bil prepričan, da je moj dober prijatelj, ni hotel postreči. Imelo me je, da bi stisnil pest in mu razbil obraz. Pa me je oče še pravočasno zagrabil in odvlekel na prosto. Noč, ki je sledila, ni bila lahka. Čeprav sem vzel tri tablete, nisem mogel zaspati. Film o prometni nesreči se je začel počasi, a vztrajno vrteti v moji glavi. Kar naenkrat sem bil obkrožen z grozljivimi prividi. Prikazovala so se mi s krvjo oblita telesa, proti meni so se iztegovale roke. V glavi sem slišal krike, bilo je grozno. Prižgal sem vse luči, tudi televizijo, pa ni bilo nič bolje. Okoli četrte ure sem v samem spodnjem perilu stekel na ulico, kričal na pomoč. Pri ekološkem otoku sem se zgrudil zaradi izčrpanosti. Nekdo je poklical policijo, ti so poklicali rešilni avto …

Soočenje s kruto resničnostjo, spoznanje, da nisem žrtev, da sem krivec, da sem nekemu mlademu fantu, celo edincu, vzel življenje, je bilo grozljivo. Ne terapije ne zdravila ne oče, ki se mu je paralo srce, ko me je nemočno opazoval, nihče ni mogel pomagati duši, ki me je vsak trenutek dneva in noči klicala na odgovornost. Vest, ki se mi je oglašala, je bila kruta in neizprosna. Zakaj si pil, zakaj nisi ustavil, zakaj nisi pomagal fantu, zakaj si se obnašal, kot da je kriv on in ne ti, zakaj si bil takšen kreten, brezsrčnež, baraba, morilec. Vse zaklade tega sveta bi dal zato, da bi lahko čas zavrtel nazaj. Pa ga nisem mogel. Prosil sem ženo, naj me obišče, naj mi pomaga, a je zavrnila mojo prošnjo. Zagrozila mi je celo, da bo poklicala na policijo, če jo še enkrat nadlegujem. Bojim se celo, da me je imel za arogantnega, nesramnega in oholega morilca tudi moj lečeči zdravnik. Nisem mu zameril. Res sem bil. Sledilo je obdobje, ko sem šel v zapor. Tam sem spoznal Nika. Prometno nesrečo s smrtnim izidom je zagrešil, ker si je pozabil dati injekcijo inzulina. Človeška razvalina, podobna meni. Bili pa so tudi takšni, ki so govorili, da jim je vseeno. Kaznoval sem se na različne načine. Zaradi hude nespečnosti sem večino noči prebedel. Potem sem nekje prebral zgodbo o nekem ujetniku, ki se je poskušal zadaviti. Ni mi uspelo, le dvakrat, trikrat sem izgubil zavest. Oče ni pozabil name, mama pa je. Odrekla se mi je. Stopila je na ženino stran. Nisem pa vedel, da je oče zaradi mene neznansko trpel. Žal mi tega ni nikoli pokazal. Zmeraj me je le spodbujal, naj iščem načine, s katerimi bom popravil krivico, ki sem jo storil. V zaporu sem začel tudi pisati. Beležil sem svoja občutja, strahove, slabo vest, ki je ni bilo mogoče ukaniti. Prvi zvezek dnevnika sem poslal tudi staršem fanta, ki sem mu vzel življenje. Vse do danes mi niso odgovorili.

Iz zapora so me izpustili predčasno. Nisem imel kam iti. Oče je medtem umrl, za mamo in ženo nisem več obstajal. Krivili sta me tudi za očetovo smrt. Nekaj časa sem klošaril, nekajkrat sem tudi vlomil v kioska s časopisi. Trikrat poskušal narediti samomor. Potem sem srečal Lijano, spoznala sva se v Begunjah, ona je bila tam zaradi alkoholizma. Zdaj sem pri njej, paziva drug na drugega. Nekoč sem bil človek z lepo prihodnostjo, danes opravljam najbolj umazana dela. Me ne moti. To, kar živim v duši, ni življenje, to je pekel.«