Borut Veselko / Foto: Maša Pirc

Vedno išče globino lika, ki ga igra

Igralec Prešernovega gledališča Borut Veselko je prejemnik nagrade julija za vlogi očetov v predstavah Meja Sneženja in Mama.

»Če je predstava seveda dobro narejena, jo mora vsak gledalec prenašati na svoje doživljanje sveta, na svojo percepcijo dogodkov, na svojo občutljivost. Če se to zgodi, smo s predstavo uspeli.«

Kako napredujete v novi predstavi letošnje sezone Zaprta študija v režiji Nine Rajić Kranjac? Do premiere vas loči še kakih deset dni.

Nina ima zelo oster in inovativen pristop tako do režije same kot svoje vloge v režiji. Besedilo je sodobno, govori o našem odnosu do okolja, torej tudi o ekologiji. V glavnem se ukvarja z odnosi med nami samimi in iz tega izhaja, kako se ljudje obnašamo do okolja. Mislim, da postavljati na oder zgolj ekološke teme v smislu edukativnosti ni ravno primerno za gledališče, ki se mora ukvarjati predvsem z medčloveškimi odnosi, ki so temelj našega odnosa do vsega ostalega. Za to gre tudi v predstavi Zaprta študija.

Vidim, da ste v zdravniški halji ...

Bolj slučajno. Danes vadimo kratek prizor, v katerem imam zdravniško haljo, kot oče enega od treh glavnih likov, sicer pa sem v glavnem v delavski obleki.

Kot kaže, so vam vloge očetov pisane na kožo. Tudi nagrado julija ste prejeli za vlogi, v katerih igrate očeta. Naj vlogi pripišem tako igralskim izkušnjam kot letom?

Mogoče bom še kdaj ljubimec, ampak zagotovo ne več zelo mlad ljubimec. To bi bilo smešno. Vizualna podoba zagotovo vpliva na način gledanja predstave in precej nenavadno je, če štiridesetletnice igrajo najstnice, odrasel moški pa mladostnika. Seveda se z leti spremenita tudi sama motorika in gibalne sposobnosti, drugačen pa je tudi tvoj odnos do sveta. Pa tudi ni logično, da bi mlad moški igral človeka, ki ga je življenje povozilo. Lahko igra obupanca, ne pa človeka z nekimi čudnimi, težkimi, porušenimi sanjami.

Če starejši igralec igra precej mlajši lik ali obratno, potem mora za tem biti neka oprijemljiva teza, neko hotenje, neki koncept.

Dotakniva se torej obeh očetovskih vlog v predstavah Meja sneženja Marka Sosiča in Mama Floriana Zellerja, ki se na prvi vtis sicer zdita zelo različni ...

… v resnici pa sta si zelo podobni. Po moje je osnova obeh očetov, partnerjev in tako naprej zelo podobna. Okolje je tisto, ki je povsem drugačno pri enem in drugem, zato je glede na to tudi izvedba igre različna.

Tu moram priznati, da me modernistične predstave, v katerih bi na odru igral samega sebe in si izmišljeval neko besedilo – da na odru rečem, da sem Borut Veselko – ne zanimajo preveč. Kajti če pridem na oder in rečem, da sem Borut Veselko, še vedno igram, pravzaprav igram, da ne igram. Tega ne počnem rad.

Torej igrati sebe in hkrati ne igrati ni ravno nekaj, na kar bi stavili v gledališču?

Morda je to velika zadeva, a mislim, da jo je nemogoče do popolnosti izvesti. V življenju igramo mnoge vloge, v katerih se različno obnašamo. Tudi ko stopiš na oder, igraš neko vlogo, vzpostaviš odnos s soigralci in gledalci. Pri tem se delati, da gre za zasebnost, se mi zdi narobe. Da igram Boruta zato, da bi gledalci imeli občutek, da 'gledajo v zaodrje in v moje gate', ta princip mi res ni všeč, Zdi se mi nekakšna mešanica med prvim krogom Slovenija ima talent in resničnostnim šovom.

Na tak način ljudem, ki nas pridejo gledat, vzamemo možnost, da si v svojih mislih ustvarijo predstavo o tem, kar spremljajo na odru. Odnosi med liki na odru morajo biti toliko nedorečeni in toliko netransparentni, da se lahko vsakemu gledalcu pokaže neka druga zgodba.

Vselej pa na podlagi nekega napisanega besedila, ki je temelj za igro ...

Tako je. Če je predstava seveda dobro narejena, jo mora vsak gledalec prenašati na svoje doživljanje sveta, na svojo percepcijo dogodkov, na svojo občutljivost. Če se to zgodi, smo s predstavo uspeli. Ena takih je bila zagotovo Mrtvec pride po ljubico, v kateri je avtorica Svetlana Makarovič črpala iz črne globine slovenskih duš, vse, kar se je dalo, odnos z mamo, odnos med nami, govori o mejah, ki nas ločujejo, o naši dvojnosti. Na eni strani so želje, na drugi pa značilna slovenska pragmatičnost.

Najprej torej besede in besedilo. Če je besedilo dobro, potem se zagotovo ukvarja z odnosi med ljudmi. Sam vedno želim iskati tisto, kar se skriva za tem besedilom. Ko začne avtor skozi določen lik govoriti o neki temi, me zanima, kar je zadaj, torej nezavedno, ki je za likom in za avtorjem.

Igranje besedila dobesedno je izgubljena priložnost, bistveno je, da igralci sami poiščemo, kaj se skriva zadaj, in hkrati, kaj je tisto nezavedno v posameznem liku. Zakaj je nekdo nekaj rekel, kaj se skriva v teh besedah in kaj konec koncev te pomenijo? Govorimo konkretne stvari iz medosebnih odnosov, ki pa so samo površina tistega, kar je botrovalo, da je to planilo iz nas, da smo nekaj rekli. Tu se potem igramo lahko tudi z receptorji, ki so naši soigralci.

Kot da pojasnjujete, kako ste pristopili k oblikovanju vloge očeta v Sosičevi drami?

Drži, Na tak način sem se poskušal poglobiti v lik očeta v tej igri.

Predstavo ste vadili v Trstu na odru tamkajšnjega Slovenskega stalnega gledališča, s katerim je Prešernovo gledališče sodelovalo v koprodukciji. Ob neki priložnosti ste izredno pohvalili tamkajšnje vzdušje in ekipo sodelavcev v predstavi ...

Šlo je za splet več okoliščin. Vselej rad spoznavam nova okolja. Sicer sem v Trstu pred leti že sodeloval v neki čudoviti predstavi. Znova me je očaralo okolje, tržaško sonce in veter, pravzaprav neki drugačen svet kot je ta naša kotlina, v kateri smo sicer navajeni živeti. V Trstu so se mi tudi ljudje zdeli nekako svetli.

Prebrali smo druga Sosičeva besedila, se pogovarjali o njih, kako jih je najbrž doživljal avtor in kako jih vidimo mi. Ob tem so vaje potekale z eno tako lahkoto, brez pritiska, brez nekega režijskega koncepta, ki bi nas silil v karkoli ...

… najbrž tudi, ker je Goran Vojnović tokrat prvič režiral v gledališču?

Morda. Tega ne vem. A zagotovo je ravnal zelo pametno, ko je pustil, da se stvari dogajajo in lepo tečejo naprej. Mislim, da je na predstavo gledal kot prvi gledalec. Kar mu ni bilo všeč, je povedal in smo poskušali narediti drugače, predvsem pa ni prišel s pripravljenim konceptom in z zahtevo, zdaj bomo pa to takole postavili na oder.

Vam je kdaj žal, če se dobra predstava, kot je bila recimo Mama, glede na vložek – tako vaš kot soigralcev –, ki ste ga dali v vlogo, v nadaljevanju ne igra veliko?

Ko sem bil mlajši, mi je bilo morda bolj hudo, zdaj pa moram priznati, da se mi včasih, ko delamo lepe predstave, zdijo vaje in to, kako pridemo do njihove končne podobe, vredne celo več kot potem predstave same. Najprej se mi včasih zdi, da gledalci nekako vdrejo v naš prostor, ko pridejo gledat, kaj mi počnemo, Ko predstavo igramo že večkrat, potem sem pri igri morda tudi bolj sproščen in publiko doživljam drugače. V tem smislu se mi zdi škoda, če se življenje kakšne predstave prehitro konča. Po drugi strani pa je res, če nismo sposobni s posamezno predstavo pritegniti več publike, potem ta pač ugasne.

Gledališče bi moralo imeti pravico do napake, torej če predstava ni dobra, jo pač vzeti iz programa. In obratno, tudi obiskovalci imajo pravico videti dobre predstave. Žal publika praviloma nima dovolj energije, da bi si šla drugam ogledat predstave, ki so dobre. Pa tudi mi sami včasih ne znamo priti do publike. Za gledalce, ki so vajeni hoditi v eno gledališče, bi bilo zelo dobrodošlo, da bi s predstavami več gostovali po drugih gledališčih in druga gledališča pri nas.

In če kdo pravi, da ljudje želijo gledati le komedije, to ne drži. V anketi pred leti smo izvedeli, da vsaj tretjina ljudi, ki redno hodi v gledališče, velja za zelo zahtevno publiko, ki želi videti dobre predstave – ne glede na žanr.

Ste eden tistih igralcev Prešernovega gledališča – v začetku tisočletja ste bili dva mandata tudi njegov direktor –, ki bi si z dolgoletnim stažem v Kranju zaslužili domovinsko pravico ...

Moja mama je Gorenjka z Blejske Dobrave in pol mene je tudi Gorenjca, genetsko zagotovo, mislim pa, da tudi po občutku pripadnosti Gorenjski. Drugi moj pol po očetu pa je Koroški. Ko gledam po Sloveniji značaje posameznih skupnosti, se ti oblikujejo po tem, kje in kako živijo. Prekmurci so odprti na vse strani, Korošci so zelo »ilovnati«, za Gorenjce pa je zelo tipično, da si radi najprej postavimo plot, potem pa takoj naredimo luknje, skozi katere bomo gledali k sosedu.

In kaj je tisto, kar pričakujete v gledališču?

Oh, nič novega. Seveda me še vedno zanimajo velike vloge, kot je bila recimo pred četrt stoletja vloga Kaligule v Mestnem gledališču ljubljanskem ali pa Rudolfa Höllerja pred leti tu v Kranju. Velike vloge tudi zato, ker imaš možnost bolj »pobrskati« po značaju lika, ki ga igraš, se poglobiti v njegovo bistvo. Kot sem rekel že prej, zanima me predvsem tisto, kar se skriva za likom. Mislim, da imam za to bistveno več možnosti v Prešernovem gledališču kot kjerkoli drugje. In ja, predvsem si želim še veliko dobrih igralskih priložnosti.

Oddajte svoj komentar

Kranj 8°

pretežno jasno
vlažnost: 99 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

7/20

nedelja

5/21

ponedeljek

4/19

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Trboje, 2. oktober 2022

Jesenski dan ob Trbojskem jezeru

OBVESTILA / Cerklje, 3. oktober 2022

Namizni tenis

IZLETI / Kranj, 4. oktober 2022

Kolesarski izlet

OBVESTILA / Cerklje, 4. oktober 2022

Telovadba

/ Cerklje, 4. oktober 2022

Pohod do letališča

IZLETI / Kranj, 4. oktober 2022

Kopanje v Bernardinu in ogled Miramara

IZLETI / Naklo, 4. oktober 2022

Na Goli vrh nad Jezerskim

GLEDALIŠČE / Visoko, 8. oktober 2022

Mali otroci, veliki problemi

 

 
 

 

 
 
 

Rdeča luč jih ne ustavi / 22:11, 1. oktober

AAUUUČ hudo za gorenjski žep.

Križ čez Nepal v petnajstih slikah / 22:02, 1. oktober

Kako pa jaz tega Človeka spoštujem, občudujem... <3

Župan Globočnik napovedal ponovno kandidaturo / 21:05, 1. oktober

Radovljica nima niti enega krožišča! Ali obstoja še kakšno mesto v Sloveniji, da ga nima? Ups, ima, čokoladni divan na Savnikovem trgu!

So zvonovi res preglasni / 15:26, 1. oktober

Rdjavome ku*cu i dlake smetajuhttps://www.youtube.com/watch?v=sR70jCYBrpw&ab_channel=MicaTrofrtaljka-TopicI to mi je neko muškoi gradjanin s...

So zvonovi res preglasni / 11:22, 1. oktober

Pečečnik ni dobil gradbenega dovoljenja, ker bi gradbeni stroji povzročali prevelik hrup prebivalcem ob Plečnikovem stadionu. Sem prepričan,...

Novosti na kranjskih šolah / 10:15, 1. oktober

Tu smo se včasih izobraževali strojniki in električarji. Zdaj je edina šola za ti dve smeri na Zlatem polju. Nimam nič proti učenju glasben...

So zvonovi res preglasni / 10:09, 1. oktober

Nekaj v primerjavo z zakoni, katere enkateri lahko brez problema kršijo:V pristojnosti policije pa je izvajanje ukrepov za prekrške po 8. čl...