Podplačani ne plačamo nič

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 15. september 2022 / 16:19  

V soboto smo si v Prešernovem gledališču ogledali prvo premiero v novi gledališki sezoni, komedijo Daria Foja Vse zastonj! Vse zastonj! v režiji Ajde Valcl.

Kranj –Verjamem, da smo mnogi na uvodno uprizoritev nove sezone v polno premierno dvorano Prešernovega gledališča sedli s posebnim pričakovanjem. Po šestih letih (takrat Nušićevi Žalujoči družini) so v gledališču na spored znova uvrstili komedijo, tokrat besedilo Vse zastonj! Vse zastonj!, ki ga je v sedemdesetih letih kot odziv na takratno situacijo v Italiji napisal eden največjih sodobnih komediografov, italijanski pisec Dario Fo, leta 1997 Nobelov nagrajenec za književnost.

Dodatni impulz v pričakovanju je ponujala že sama tema, ki jo Fo v komediji obravnava, saj nam je ta, čeprav je od tega že pet desetletij, danes še kako znana. Lahko bi rekli, da ob negotovih razmerah v globalnem svetu tudi na mikronivoju ta čas doživljamo nekoliko »posodobljeno« verzijo.

Obubožani delavci se soočajo z nezavidljivo situacijo, ko zaradi inflacije in draginje ne morejo plačevati položnic, cene hrane so vse višje, seveda jim več ne uspe odplačevati niti kreditov, zato jih čaka deložacija … Ker nočejo biti zgolj pasivni opazovalci, se odločijo za upor. Dovolj jim je vedno ene in iste logike kapitalizma v težavah, da so vedno oni tisti, ki krizo nosijo na svojih ramenih. Zato si vzamejo pravico, da v trgovinah za blago plačajo toliko, kot se jim zdi – najraje nič.

Tako se z geslom Podplačani ne plačamo nič odpre tudi kranjska predstava. V zadnji zastekljeni tretjini odra v zamegljenem ozračju tekajo sem in tja maskirani – po sili razmer – »kradljivci« z vrečami nakradenega blaga. Dve izmed njih sta tudi prijateljici, brezposelna Antonia (Vesna Pernarčič) in honorarna sodelavka v klicnem centru Margherita (Vesna Slapar), ki se znajdeta v ospredju. Kaj bo prevladalo ob nakradenem blagu – slaba vest ali pravica? Kaj bosta rekla njuna možova, Giovanni (Aljoša Ternovšek) in Luigi (Miha Rodman), kako bosta to razložili policistu (Blaž Setnikar), mar ni tudi ta podplačan za svoje delo? Če predstavo sprva morda spremljamo skozi prizmo aktivizma, pa nam odrsko dogajanje in odlična igralska ekipa misli vedno bolj naravnavata na komedijske frekvence.

Gledamo komedijo zmešnjav, absurdne situacije si sledijo ena za drugo, ne manjka pretiravanj in z njimi humornih scen, laž rodi novo, še večjo laž, vse do momenta, ko se ta razpoči in se razkrije resnica. Odnosi med posameznimi liki ustvarjajo številne komične situacije, ki jih igralska ekipa v vseh pogledih suvereno obvladuje.

Fojevo besedilo je mojstrovina, ki jo je treba znati uporabiti. Režiserki Ajdi Valcl in dramaturgu Marku Bratušu je uspelo zgodbo izpred petdesetih let uspešno adaptirati v naš čas, ko je še bolj kot vprašanje dostojnega dela prisotno vprašanje prekarizacije le-tega. Prav tako v istih okvirih ni mentalno stanje duha današnjega časa. Če je Fo takrat razumel, da bi lahko enoten nastop in revolucija rešila delavski razred, je enotnost v današnjem prekarstvu in zaposlitvah za določen čas čista iluzija. Hkrati pa jima je uspelo pokazati na absurdnost situacije, ko recimo Margherita na davčni upravi dela preko študentske napotnice svoje nečakinje.

Na odru je vseskozi akcija, situacije se včasih menjajo z bliskovito naglico, a vselej načrtovano, premišljeno. Režiserka igralski ekipi preprosto ne pusti dihati, hkrati pa ji ponuja, da se razigra. Fo zahteva igralce, vešče komedije, kar aktualna peterica vsekakor je. Liki so vsak zase zelo dodelani, nobeden ni podporen drugemu, saj ima vsak svojo specifično osebnost, neko njemu lastno mimiko, gib ali geg. Pri tem nedvomno pride do izraza delo koreografinje in svetovalke scenskega giba Lade Petrovski Ternovšek. Prav tako like dopolnjuje kostumografka Urška Recer, ki s kostumi odlično sledi komičnosti likov – z izstopajočima policajem in specialcem.

Igralci, ne glede na to, v katerem delu odra so, naj bo v ospredju ali zadaj, vseskozi nekaj delajo, naj bo z besedami ali gibom. Pri tem so vseskozi med seboj precizni in usklajeni, kar od njih gotovo zahteva dodaten napor. Gledalci sicer tega niti ne opazimo – zato ker pač znajo. Navdušujeta najbolj gostobesedna Vesna Pernarčič in Aljoša Ternovšek, z odlično mimiko in vživetostjo v svojo vlogo nas očara Vesna Slapar, prepriča nas njej povsem prilegajoč se odrski mož Miha Rodman, tu pa je še nenadkriljivi gibalec kranjskega gledališča Blaž Setnikar, ki bi težko še bolj komično predstavil policista in njegovo nadgradnjo specialca, kot mu to vseskozi uspeva. Nihče ni v ozadju, prav vsi – vsak na svoj način – pridejo do izraza in nam direktno v žilo pošiljajo želene odmerke humorja.

Komedija Vse zastonj! Vse zastonj! je odlična, saj vseskozi daje občutek, da zaupa sama sebi in tudi nam, gledalcem, da bomo razumeli, kaj želi povedati. Dobra satira seveda ni »moralka«, ampak zgolj pokaže na neke aktualne razmere v družbi, jih ironizira, se iz njih šali do absurda, hkrati pa v podtonu slika resnični svet, kar nam spodbudi zavedanje, da je nekaj narobe.

Zaključni del predstave s pisanjem gesel po steklenem zidu v ozadju odra je v redu, ni pa nujen, saj nam tokrat odlična ekipa ustvarjalcev v sto minutah pove vse, kar moramo vedeti, in se pri tem celo smejimo.

Morda je največji absurd v tem, da se tudi petdeset let po tem, ko je bil kapitalizem v krizi (in kasneje še nekajkrat), razen vsakokratnih »posodobitev« ni nič spremenilo – kapitalizem je še vedno tu. In se mu smejimo.