Potem sem kupila tisto hišo

Trenutki, ko izginejo predsodki, 2. del

»Ko je bilo enkrat konec nastopa, so se obnašali kot zmešani. S svojimi rokami so grabili po meni, se me želeli dotikati in me prijemati za prsi. Tega jim nisem dovolila, zapustila sem sobo in šla pod prho, tako sem se gnusila sama sebi.«

Vmes, v trenutkih predaha, sem Malči povedala, da njena zgodba ni nič posebnega. Da sem o podobnih izkušnjah že slišala in o njih tudi pisala. Povedala sem ji, da poznam tudi zakonca, ki se dokaj uspešno ukvarjata s prastaro obrtjo še v tretjem življenjskem obdobju. Sovaščani ju malo opravljajo, a njun svet se zaradi tega še ni in se ne bo podrl.

Malči je mojo »tolažbo« zelo dobro razumela, a je ni sprejela.

»Sramu zaradi dejanj, ki jih v nepremišljenosti ali v stiski naredimo, se ne da utišati. Dobro se zavedam, da je 'negovalk', kot sem bila jaz, veliko. Pa da delajo 'umazanije' za veliko manj denarja, kot sem jih delala jaz. Sem in tja jih za nekaj časa pozabim, živim normalno, dokler se ta prekleta vest spet ne oglasi,« je nadaljevala.

Po treh letih, ko je gospod, ki ga je tako in drugače negovala, umrl, ji je njegova hčerka hitro našla drugega. Sprva se je Malči želela vrniti domov, a ko je pomislila, da bi lahko z dodatnim zaslužkom pomagala sinu, ki se je medtem poročil in pričakoval prvega otroka, je sprejela ponudbo. Razlogi, da se ne vrne domov, so bili tudi praktični: v stanovanju zanjo hočeš nočeš ne bi bilo prostora.

»Ludovico ni bil tako premožen kot Livio. Bil pa je tudi precej skop in za vsak evro sem morala barantati z njim. Ker je zaradi številnih bolezni jedel le dietno hrano, sem najprej opravila kuharski tečaj, da sem mu sploh lahko kuhala. Živel je v prostorni hiši, ki jo je s časom nameraval prodati in se preseliti v hospic, k nunam. Sporazumevala sva se le v italijanščini, ki sem jo že za silo obvladala. Ni mi bilo hudo, saj je večino dneva prespal. Žal pa je imel prijateljico, Judito, ki je bila po eni strani name zelo ljubosumna, po drugi strani pa se me je vsakič, ko je prišla blizu, nespodobno dotikala. »To, da si te je poželela, ti mora biti v čast,« mi je prostodušno razložil Ludovico. Nisem si mogla pomagati, a ženski dotiki so se mi čisto zares gnusili. To sem tudi na glas povedala. A ker mu je prijateljica pomenila več kot jaz, sem ga morala po 14 mesecih zapustiti. In to čez noč. Bilo mi je žal, saj je bil okoli njegove vile zelo lep vrt, kjer sem se v prostih urah rada sprehajala, a če je usoda tako hotela, se ji nisem mogla zoperstavljati.

Nekaj naslednjih mesecev sem bila potem vnukova varuška, mladima dvema sem kuhala in skrbela, da je bil hladilnik vedno poln. Zdelo se jima je samo po sebi umevno, da vse plačujem. To mi ni bilo všeč in sem sinu tudi povedala. Besede mi je zelo zameril. Očitno si je predstavljal, da če sem se trideset let žrtvovala zanj, da se bom še za snaho in vnuka. Pa bi se, verjemite, če ne bi oba zaslužila vsaj desetkrat toliko, kot je znesla moja pokojnina. Začela sem mrzlično iskati novo stanovanje. Potem pa mi je moja ginekologinja, ki je vedela, kaj sem počela v Trstu, povedala, da njeni prijatelji iščejo pomoč za svojo nepokretno mamo.

Šok! Če bi sprejela ponudbo, bi se morala preseliti na drugi konec Slovenije. Ob misli, da bom zato daleč stran od vnuka, sem že mislila zavrniti. A še isti večer mi je potem snaha očitala, da zaradi mene ni mogla oprati svojih stvari. In to v mojem pralnem stroju! Ki sem ga jaz kupila! Naslednji dan sem še zadnjič objela vnuka, napolnila dve potovalki in se poslovila od sina. Videlo se mu je, da mu je hudo, a kaj sem hotela? Trije tako različni, kot smo bili, bi se pod isto streho nekega lepega dne še potolkli.

Življenje z Manico je bilo nekaj najlepšega, kar sem doživela v življenju. Bila je preprosta, mila, a zelo načitana ženska. Njen mož je bil zdravnik, ona je bila doma gospodinja. Do nje je bil zelo grd, vzvišen, nenehno jo je poniževal. Ker je bila brez izobrazbe, v njegovih očeh ni bila nič vredna. Trikrat je rodila, prvi otrok je umrl. Zakaj, ni točno vedela, razumela sem le, da so pri porodu nastopili zapleti, zato se je otroček s popkovino, zavito okoli vratu, zadušil. Hčerki sta šli po očetovih stopinjah, k mami sta se zelo poredko vračali. Čez nekaj časa, ko sva se s sinom pobotala, sem včasih vzela k sebi tudi vnuka. Manica ni imela nič proti.

Ko se ji je zazdelo, da ne bo več dolgo, me je vprašala, ali bi kupila njeno hišo. Zmajala sem z glavo. Dobila jo boš zelo ugodno, mi je rekla. Postrgala sem svoje prihranke, poklicala je prijateljico, ki je bila notarka, in po dobrem mesecu, ko so bile urejene vse formalnosti, je bila hiša moja. Nisem mogla verjeti! Nenehno sem jokala od sreče!

Ko je umirala, sem poklicala obe hčerki, a sta prišli šele takrat, ko so pogrebniki mamo že odpeljali. 'Kdaj se boste izselili?' me je vprašala starejša od njiju. Noge so se mi začele tresti od strahu, ko sem povedala, da se ne bom, da je hiša moja. Da sem jo kupila. Tega, kar se je usulo iz njunih ust, ne bom opisovala, ker papir ne bi prenesel. Sledili so meseci nočnih mor, ko sta želeli izpodbijati prodajo, češ da sem opravilno nesposobno žensko ogoljufala. Na veliko srečo je za verodostojnost prodaje pričala notarka, ki je hkrati tudi jamčila, da je vse potekalo tako, kot je moralo. Kljub temu pa ur, ki sem jih preživela na sodišču, ne bom pozabila. Nekaterim ljudem ne pomagajo ne titule ne izobrazba in ne ugled v družbi. Raje sem preprosta ženska, a z vestjo, ki me nenehno opominja, kaj je prav in kaj narobe.

V hiši sem, to lahko sama vidiš, pustila vse tako, kot je nekoč bilo. Vsaka slika, vsaka drobnarija me spominja na mojo dobrotnico. Adaptirala sem le kopalnico in dve sobi, v katerih prespi sinova družina, kadar me obiščejo.

Tukaj, kjer danes živim, me poznajo kot prostovoljko, pomagam predvsem tam, kjer drugi ne zmorejo. Žal se nekaterim starejši ljudje, ki ne zadržujejo ne vode ne blata, gnusijo. Meni se ne.«

(Konec)

Oddajte svoj komentar

Kranj 9°

zmerno oblačno
vlažnost: 67 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

-1/15

sobota

-4/12

nedelja

0/11

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

OBVESTILA / Britof, 20. april 2024

Blagoslov koles

OBVESTILA / Šenčur, 20. april 2024

Spominska plošča Janezu Mlakarju

PRIREDITVE / Adergas, 20. april 2024

Ljudske pesmi v evropskem prostoru

PRIREDITVE / Šenčur, 22. april 2024

Umovadba

RAZSTAVE / Škofja Loka, 22. april 2024

Razstava risb Petra Jovanoviča

RAZSTAVE / Jesenice, 22. april 2024

Razstava Helene Vidmar

IZLETI / Kranj, 23. april 2024

Kolesarski izlet DU Kranj

OBVESTILA / Naklo, 25. april 2024

Izobraževalna platforma Digiagri

 

 
 

 

 
 
 

Za pravico do groba in spomina / 11:08, 20. april

Ppopraverk:
Premiera dokumentarnega filma bo ob 17. uri.

Za pravico do groba in spomina / 09:52, 20. april

Da se izognemu nadaljevanju povojnim tabu temam, je treba članku dodati:- Ministrstvo za kulturo kljub dopolnitvam in dodatni obravnavi zavr...

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...