Slovenski biografski almanah XIX. stoletja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. maj 2022 / 15:29  

»Konstanca Tofan se je s soprogom Hilarijem Tofanom leta 1919 naselila v Mariboru, potem ko njuno bivanje v rodnih Černovicah, središču avstro-ogrske zgodovinske pokrajine Bukovine, z razpadom imperija in razpletom prve svetovne vojne ni bilo več mogoče. Deset let kasneje je profesorja zgodovine in zemljepisa na mariborski realni gimnaziji v prvi polovici dvajsetih let 20. stoletja ter ženo Konstanco čakalo sojenje: Hilarija zaradi posilstva služkinje Cecilije Miško, Konstanco pa zaradi domačega zdravljenja in posledične smrti petnajstletne služkinje Margarete Dobaj. Ljudi, kot je bila Konstanca Tofan, je bilo z razpadom avstro-ogrskega imperija na milijone. To so bili preživeli očividci in pričevalci prve svetovne vojne, ki jih velikanske družbene spremembe, povzročene z razpadi imperijev in nastankom novih evropskih držav, niso fizično uničile, a so globoko in dokončno poškodovale njihovo notranjost. Za večino od njih ne bomo nikoli izvedeli, saj so se njihove življenjske usode izgubile v silovitih družbenih premikih in hkratnih zastojih, ki jih je sprožila vojna. Fragmentarni obrisi pričujoče biografske študije so bili mogoči zgolj zaradi kaznivih dejanj glavne protagonistke, ki so pustila sled v kazenskih spisih mariborskega okrožnega sodišča, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Mariboru.« / »Čeprav smo avtorji in avtorice prispevkov s svojimi raziskovalnimi afinitetami in izbirami odigrali svojevrstno vlogo barometra kolektivnega spomina v začetku tretje dekade 21. stoletja, ko smo priča padcu imaginarija, vzpostavljenega po drugi svetovni vojni, smemo domnevati, da je zgoraj opisani prerez socialne strukture skupnosti precej natančna detekcija generatorjev ustvarjalnosti slovenske družbe 19. stoletja, ki skladno z nepreglednimi širjavami avstrijskega in avstro-ogrskega imaginarija izkaže na eni strani zavidanja vredno stopnjo fizične in duhovne mobilnosti, na drugi pa osupljivo stopnjo malodane neprodušne ločenosti slovenskega prostora po pokrajinah.« (str. 280 in 8)

V prvem od gornjih dveh odlomkov je povzeta zgodba ukrajinskih zakoncev Tofan, ki sta se po prvi svetovni vojni in razpadu avstro-ogrskega imperija zatekla v Maribor. V drugem pa urednica Olga Ratej povzame smisel te knjige. V njej je biografiranih sedemnajst izbranih osebnosti in ene rodbine. Zgodbo mariborskih Ukrajincev sem seveda izbral zaradi aktualnega dogajanja v njuni nekdanji domovini. Zanimive in dragocene pa so vse.