Gledališče povezuje

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 29. marec 2022 / 22:21  

S podelitvijo stanovskih nagrad ZDUS se je začel 52. Teden slovenske drame, ki v tekmovalnem in spremljevalnem programu prinaša trinajst vrhunskih uprizoritev in številne dogodke v dodatnem programu.

Kranj – Aktualni, 52. Teden Slovenske drame se po slabi polovici leta, ko je bil lanski festival prestavljen v november, spet vrača v stare tirnice. A ne povsem, saj sta bili prav zaradi še vedno trajajoče epidemije odpovedani predstavi, ki bi odprli festival, najprej predvidena in nato še namesto nje nadomestna. »Sreča je, če se vrata nekje zaprejo, se drugje odprejo. Tako smo za danes dobili dva odlična koncerta – skupine OjgeN ter skupine presenečenja v nadaljevanju,« je povedal Jure Novak, direktor Prešernovega gledališča, organizatorja osrednjega festivala slovenske dramatike. A preden je pred gledališčem zaigrala skupina Terrafolk, so v kranjskem talijinem hramu po svečanih nagovorih ter prebranima svetovno in domačo poslanico ob dnevu gledališč podelili stanovske nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Kranjski podžupan Janez Černe, ki je ob državni sekretarki dr. Ignaciji Fridl Jarc med gledalci pozdravil tudi evropsko poslanko Tanjo Fajon in poslanca državnega zbora Luko Mesca, je ob zadovoljstvu, da se publika spet vrača v gledališke dvorane, poudaril, da je po mnogih letih prizadevanj čas, da prihodnja vlada poskrbi za ponovno prevetritev financiranja slovenskih nacionalnih gledališč in ministrstvo za kulturo tudi delovanju Prešernovega gledališča začne namenjati več sredstev, saj je to sedaj v osemdesetih odstotkih odvisno od financiranja svojega ustanovitelja, Mestne občine Kranj. V dvorani je sledil bučen aplavz.

Dr. Ignacija Fridl Jarc se je v svojem nagovoru dotaknila tako preteklih dveh let in epidemije kot aktualne vojne v Ukrajini in med drugim dejala: »Drama je način vzpostavljanja in ohranjanja dialoškosti sveta – z odpiranjem in širjenjem perspektiv govora od posameznika k mnoštvu je imenitna podoba demokratičnega diskurza, v katerem se nikoli vsi ne strinjamo med seboj, se pa – in to je temeljno – pogovarjajo, si odgovarjajo, se dogovarjajo in se med seboj nagovarjajo.«

Čudež gledališča

V nadaljevanju so najprej prebrali poslanici ob svetovnem dnevu gledališča. Svetovno je napisal ameriški gledališki in operni režiser ter festivalski direktor Peter Sellars. »Zdaj je čas, da si temeljito prenovimo misli, čute in domišljijo, da osvežimo naše preteklosti in prihodnosti. To ni naloga za posameznike, ki delujejo sami. To je delo, ki ga moramo opraviti skupaj. In gledališče nas vabi, da to naredimo skupaj,« je med drugim zapisal. Slovensko poslanico je prispevala igralka Nataša Keser.

Da verjame v čudež gledališča, je med drugim zapisala: »Večer je, visimo nekje nad mestom, čez kakšno uro ali dve se bodo prižgale ulične svetilke, promet na obvoznici se je končno umiril, vidimo ljudi, ki so prišli domov, morda zagledamo tudi sami sebe. Za minuto ali dve se usedejo, pojedo, hiter tuš, preobleka. Morda kdo ostane v mestu in se dobi na poznem kosilu in pijači ter gleda na uro, da se ne bo zagovoril in pozabil na čas. Morda je kdo prišel od daleč in ni pogosto tukaj. Pripravljajo se. Kar nekaj od teh, ki jih gledamo, ima skupen cilj. Zberejo se pred gledališči. Sprejmejo jih hostese in hostesniki, oblečeni so v uniforme – čakali so jih. Oder je pomit, rekviziti pregledani, kostumi zlikani, maska pripravljena, vse žlahtno mrgolenje, zbiranje, pripravljanje je potihnilo.«

Pomembna je svoboda izražanja

Kot je že v navadi, ob odprtju Tedna slovenske drame podelijo tudi stanovske nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije, o letošnjih nagrajencih pa se je soglasno odločila komisija za nagrade v sestavi Branko Jordan, Rok Andres in Barbara Cerar (predsednica). Tako sta nagradi ZDUS Duša Počkaj za dveletno obdobje prejela članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega Iva Krajnc Bagola, ki je v zadnjih dveh letih ustvarila izjemen opus vlog: Varjo v Češnjevem vrtu (režija Janusz Kica), Heleno v uprizoritvi Za narodov blagor, Šracio v Zimski poroki (obe v režiji Matjaža Zupančiča), Nikolino v Le zaljubiti se ne smemo (režija Alen Jelen), Žensko v Izrednih razmerah (režija Jan Krmelj), in Vito Weis, do nedavnega igralec »na svobodi«, zdaj član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, ki je v zadnjih dveh letih v matični hiši in/ali v soprodukciji z zavodom Maska in drugimi soproducenti nase opozoril z vlogami v uprizoritvah Gejm, Vročina (obe v režiji Žige Divjaka), v lastnem avtorskem projektu Slaba družba, pa tudi v uprizoritvah Hlapci (režija Maja Kleczewska) in Pojedina pri Trimalhionu (režija Bojana Lazić).

Iva Kranjc Bagola se je zahvalila tistim, ki so najzaslužnejši za to, da je na odru z nagrado, in ob tem poudarila, kako pomembno je svobodno izražanje, ker le to ne nazadnje izoblikuje celovitega in čutečega človeka. Vito Weis pa je ob zahvalah dodal, da je imel privilegij, da je ti dve leti, ne glede na čudne in težke okoliščine, preživel v varnem zavetju matične hiše, ob tem pa je opozoril na kolege iz nevladnega sektorja, ki teh pogojev in te sreče niso imeli in jim na žalost ministrstvo za kulturo v zadnjih dveh letih zelo onemogoča njihov prostor ustvarjanja in navsezadnje celo eksistenco. Meni, da si tega ne zaslužijo.

Nagrado ZDUS Polde Bibič za življenjsko delo je prejel tržaški slikar in scenograf Marjan Kravos, ki velja za enega najvidnejših gledaliških ustvarjalcev, ki so zaznamovali in oblikovali podobo, status in uspehe Slovenskega stalnega gledališča Trst, igralsko nagrado ZDUS Marija Vera za življenjsko delo pa je prejela Jožica Avbelj, ki je ustvarila impozanten opus vlog klasičnega in sodobnega repertoarja, za to prejela številne nagrade, ki se jim zdaj, ob njeni sedemdesetletnici pridružuje še stanovska nagrada za življenjsko delo. »Izvirnost, prodornost in neposrednost igralskega izraza Jožice Avbelj pooseblja dihanje, iskanja ter vrhunce slovenske uprizoritvene umetnosti zadnjih petdesetih let,« je bilo še poudarjeno v obrazložitvi. »Vesela sem, da sem igralka in da imam vas tu pred sabo. Gremo naprej – vladni in nevladni, tisti, ki imajo malo, da imajo več ... držimo skupaj, delajmo gledališče, film, televizijo, plešimo ...«

Oziroma za konec, kot je dejal Jure Novak: »Slovenska dramatika je nepogrešljiv del slovenskega gledališča. Že samo letošnji nabor predstav na festivalu kaže, v kakšni odlični formi je, in lahko samo rečem – praznujmo.«