Kmetovanje je način življenja

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 20. januar 2022 / 09:56  

»Kmetijska politika gre v smer, da bodo velike kmetije še večje, manjše pa bodo zaprle svoja vrata,« pravi Janez Šink iz Češnjevka, ki ne glede na to ob službi že vrsto let vztraja na mali kmetiji. »Kmetovanje je za nas način življenja. Dobička ni, cilj je doma pridelati čim več zdrave hrane.«

Češnjevek – Janez Šink iz Češnjevka je delavec in kmet. Najprej je bil devet let zaposlen v Creini, zdaj je že šestindvajset let v Agenciji za okolje, kjer meri pretoke rek po Sloveniji. Ko je bil star trinajst let, mu je umrl oče, ostal je skupaj z mamo, tako da je že zelo mlad moral poprijeti za delo na kmetiji in kasneje, ob polnoletnosti, tudi formalno prevzeti v roke gospodarske vajeti kmetije. Čeprav je kmetija tudi za slovenske razmere majhna, obsega le 2,2 hektarja kmetijskih zemljišč in 4,8 hektarja gozda, ob delu v službi vseskozi tudi kmetuje. »V vasi sem edini, ki na tako mikro kmetiji še vztraja, tudi precej večji so prenehali. Zakaj? Za današnje generacije sta domača hrana in užitek pri delu v naravi premalo. Če se ne izplača, so rajši prosti in za telo poskrbijo s športom,« pravi Janez in poudarja: »Na veliko se piše, da je treba ohranjati majhne kmetije. Zakonodaja in ukrepi pa podpirajo samo večje, majhnim pa nalagajo dodatne obremenitve.«

Uveljavljajo lahko le osnovne subvencije

Ko je Janez v Gorenjskem glasu novembra prebral članek o javnem razpisu ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za male kmetije, je že mislil, da bo lahko sodeloval na razpisu in pridobil za svojo kmetijo nekaj denarja. Po bolj natančnem pregledu razpisa je ugotovil, da glede velikosti kmetija izpolnjuje pogoj, a ker kmetija ni na območju z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD), se ne more potegovati za denarno podporo. Kot pravi, na kmetiji lahko uveljavljajo le osnovne subvencije, to je neposredna plačila za zemljišča, zaradi majhnosti pa ne morejo sodelovati na razpisih za nakup kmetijskih strojev niti ne morejo zahtevati povračila dela trošarine za gorivo, ki ga uporabljajo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije. Male kmetije so prikrajšane tudi pri socialnih transferjih, ob naravnih nesrečah, kot so suša, toča in poplava, jim ne pripada odškodnina niti ne možnost za znižanje katastrskega dohodka, prav tako ne ob osebni nesreči. »Smo pa tudi majhne kmetije dovolj velike za plačevanje zborničnega prispevka in katastrskega dohodka. Po zakonu moramo imeti vsa potrdila, izpite in izobraževanja, a cena za majhne kmetije je enaka kot za večje. Vsaka izkaznica ima enako ceno, pa naj ima kmetija en hektar ali sto,« pravi.

V kmetijo vlagajo tudi dohodek iz zaposlitve

Na kmetiji pr' Kaječmu Janezu, kot se reče po domače, redijo štiri ali pet bikov ter tudi toliko prašičev, poleg tega imajo še od 20 do 25 kokoši in nekaj rac. Prirejo mleka so opustili že pred dvajsetimi leti. Na osemdeset arov velikih njivskih površinah pridelujejo pšenico, ječmen, koruzo za zrnje, krmilno peso in krompir, doma pridelajo tudi zelenjavo in sadje. Za delo na kmetiji imajo osnovno mehanizacijo – traktor, kosilnico in najpomembnejše priključke, za manj pogosta dela na kmetiji (žetev, baliranje) najemajo izvajalce. »Žita še vedno sejemo na roke, za sušenje trave uporabljamo tudi kozolec, vsako leto napolnimo 'štant' ali dva,« pravi Janez in odločno pove: »Na tako majhni kmetiji ni dobička, še veliko večje kmetije težko preživijo. Samo s kmetovanjem zaslužimo premalo, v obstoj in razvoj kmetije vlagamo tudi dohodek iz zaposlitve. Kmetovanje je za nas način življenja, glavni cilj je, da pridelujemo hrano, ki je bolj zdrava od kupljene v trgovini.« Na kmetiji so razmišljali tudi že o tem, da bi se preusmerili v ekološko kmetovanje, a se za to do zdaj niso odločili. »Le kako bi kmetovali ekološko, če je vse naokrog intenzivno kmetovanje?!« se sprašuje Janez.

Tudi male kmetije prispevajo k samooskrbi

Čeprav kmetijska politika tudi z ukrepi spodbuja koncentracije v kmetijstvu, Janezu ni vseeno, kakšna bo v Sloveniji usoda malih kmetij, za katere je prepričan, da tudi pomembno prispevajo k samooskrbi države in k obdelanosti kmetijskih površin. »Pogosto slišim, da si Slovenija prizadeva za obstoj in razvoj malih kmetij. Mogoče se res kdo trudi za to, a rezultati kažejo drugače. Politika gre v smer, da bodo veliki še večji, manjši pa bodo zaprli svoja vrata.« Janez kljub takšni »smeri« vztraja na mali kmetiji in pravi, da bo vztrajal vse dotlej, dokler mu bo to dopuščalo zdravje, v bližnji prihodnosti tudi načrtuje obnovo stojišč v hlevu ter zamenjavo kritine na strehi hleva.

Veliko postorijo sami

»Moja plača je skromna, zato je pomembno, da čim več hrane pridelamo doma,« pravi in dodaja, da si želi, da bi tudi kdo od štirih sinov nadaljeval delo na kmetiji. Janez tudi sicer na kmetiji veliko postori sam, le redko potrebuje pomoč obrtnikov. Sam je naredil tudi nekaj kmetijskih strojev – cisterno za gnojnico, trosilec umetnega gnojila, hidravlični cepilec za drva, cirkularko za žaganje drv, premični kokošnjak ... Vse dogajanje na kmetiji pa tudi v vasi zapisuje v zvezek, kar nekaj se jih je že nabralo, in v njih najde tudi podatke o tem, koliko je pred leti ob prodaji iztržil za bika in kolikšne so bile tedaj cene kmetijskega reprodukcijskega materiala.