Podružnična šola je srce kraja

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zgornja Gorenjska / četrtek, 6. januar 2022 / 10:31  

Sredi decembra je Podružnična šola Ovsiše organizirala dvajseto strokovno srečanje podružničnih šol Slovenije. O življenju in delu na teh, običajno majhnih vaških šolah smo se pogovarjali z Vilmo Kravanja Gosnik, vodjo podružnične šole na Ovsišah pri Podnartu, ki deluje v okviru OŠ Staneta Žagarja Lipnica.

Ovsiše – Sredi decembra so na Podružnični šoli Ovsiše organizirali dvajseto strokovno srečanje podružničnih šol Slovenije. Kot je povedala Vilma Kravanja Gosnik, vodja podružnice na Ovsišah, je namen tovrstnih srečanj izobraževanje in izmenjava dobrih praks, obenem pa tudi druženje, formalno in neformalno, ki udeležencem da priložnost, da se pogovorijo o specifikah podružničnih šol, prednostih in radostih dela na takšnih šolah ter tudi o težavah, ki so jim skupne.

Tokrat udeleženke žal niso imele možnosti neformalnega druženja, saj se srečanje potekalo virtualno. Kot je povedala Kravanja Gosnikova, so dogodek dolgo načrtovali, ga lani zaradi razmer odpovedali in ga z upanjem na druženje v živo prestavili najprej na letošnjo jesen, nato pa ga tik pred koncem leta izvedli na spletni aplikaciji. Udeležilo se ga je okoli petdeset učiteljic, glavna tema tokratnega srečanja pa je bila Vloga podružničnih šol pri ohranjanju dediščine kraja.

Kot so poudarili na strokovnem posvetu, so podružnične šole del bogate kulturne dediščine. Tako je bilo v preteklosti in tako bo tudi v prihodnje. »Biti in ostati učitelj na podružnici ni vprašanje. Je privilegij pogumnih, ustvarjalnih, ponosnih podružničarjev,« poudarja dolgoletna vodja podružnične šole. »Sama sem še vedno hvaležna, da me je tedanji ravnatelj Stane Mihelič poslal službovat na 'Voše'. Še uživam med učenci, zadovoljna in vesela sem, ko srečujem nekdanje učence, učence, ki so že starši, sosede, krajane. Prirasli so mi k srcu in tam bodo ostali ….«

Po desetletjih službovanja na Ovsišah iz lastnih izkušenj lahko potrdi, da je podružnična šola srce kraja, pravi. »Tu se srečujejo generacije otrok, staršev in starih staršev. Sploh v trenutnem času, ko se zapirajo pošte, trgovine ... Srečamo se na prireditvah, ob prihodih v šolo in odhodih iz nje. Lepo nam je! «

Kot pravi, imajo manjše šole, kakršne so podružnične, številne prednosti. »Ker so oddelki manjši, lahko učitelj hitro zazna potrebe otrok, za vsakega ima več časa pa tudi pouk lažje prilagaja učencem.« Poudarja tudi pomen medsebojne povezanosti različno starih otrok v kombiniranih oddelkih. »Učenci v teh oddelkih so samostojnejši in odgovornejši, različno stari otroci so si že med seboj vzgojitelji in učitelji.« Všeč ji je, ker na prireditvah lahko nastopajo vsi učenci, velika prednost manjših vaških šol pa je tudi okolje, v katerem so – običajno sredi vrtov, travnikov in polj.

Pravi, da je delo na podružnični šoli v veliki meri tudi prednost za učitelje. »Oddelki so manjši, več je možnosti za prilagajanje pouka, s pridom lahko izkoriščamo naravno okolje.«

Ena od prednosti – ki je lahko tudi breme – je poznavanje razmer na različnih področjih, še pove. Tisto, kar je tudi njej osebno kot učiteljici posebno pomembno, pa je tesna povezanost s krajani.

Seveda imajo tudi podružnične šole svoje slabosti, se strinja. Ena od teh je manjše število učencev v šoli, zaradi česar, pove, je včasih težko najti »sorodno dušo« ali se igrati igre, pri katerih sodeluje več igralcev. Med slabe strani uvršča raztresen šolski okoliš in dejstvo, da se večina učencev v šolo vozi. Manj je možnosti za izbiro interesnih dejavnosti, odhod do mesta, kjer so na voljo kulturne in športne dejavnosti, pa večji projekt kot v mestu.

Sicer pa poudarja, da učitelji podružničnih šol niso zahtevni glede pogojev dela. »Znajdemo se s tistim, kar imamo, tako da trenutno ne pogrešamo ničesar materialnega. Močno pa pogrešamo trajnejša navodila in mir, da bi lahko izvajali pouk in vse, kar sodi k njemu na najvišjem nivoju in v korist otrok. Enako želimo za vsem ljudem.«